Fikcija imenovana patogeni virusi

Eno najbolj zmotnih naukov sodobne medicine, ki temelji na teoriji patogenih mikrobov Louisa Pasteurja, je zagotovo preučevanje virusov kot povzročiteljev nalezljivih bolezni. Ni naključje, da je bila ta laž, zavita v znanstveno dogmo, v drugi polovici 20. stoletja izjemno obravnavana.

Za njo danes stoji svetovna znanstvena elita (ali psevdoznanstvena) in vse vodilne zdravstvene avtoritete. Nič čudnega, saj se je ta dogma izkazala za odlično orodje, ne le za dobičkonosnost za podjetja s prodajo cepiv, ampak tudi za učinkovit način, kako ljudi držati v strahu in jim po potrebi odvzeti osnovne človekove pravice z uvedbo zakona o prisilnem cepljenju ali karanteno (zapor).

Z vbrizgavanjem toksinov v kri s cepivi milijoni ljudi po vsem svetu (tisti, ki preživijo) postanejo dobičkonosni dolgotrajno zastrupljeni bolniki. Poleg ljudi ta donosen posel s cepivi vključuje vse domače živali. Hkrati pa lahko sodobna psevdomedicina zahvaljujoč “smrtonosnim virusom” spretno prikrije dejstvo, da ne le da danes ne zdravi nobene kronične bolezni, ampak tudi ne pozna njenega pravega vzroka.

Toda nemški biolog in virolog dr. Stefan Lanka že leta trdi, da doslej še nihče ni predstavil nobenega dokaza, da bi kakšno nalezljivo bolezen povzročil virus. Prav tako trdi, da doslej ni bil izoliran še noben tak virus. Da bi razumeli, kako deluje ta strašljiva prevara, si moramo podrobneje ogledati, kaj virusi v resnici so in kako delujejo. O tem pričajo podatki, ki so jih predstavili tisti, ki so jih leta marljivo preučevali, a niso privolili v laž. Dr. Stefan Lanka je le eden izmed njih.

Kaj so v resnici virusi?

Namreč, cela skupina virusov, kamor sodi slavni HIV (ki naj bi povzročal AIDS), so pravzaprav retrovirusi. To niso živa bitja, ampak zelo drobni koščki (delčki) beljakovin, ki se pritrdijo na živo celico, trdi dr. Lanka. Nimajo načina, da bi se razmnoževali.

Znano je, da antibiotiki ne morejo uničiti virusov, zato se uporabljajo le za uničenje bakterij, ki so drugačne od virusov.

“Virusov ne more ubiti materino mleko, niti zelišča, čaji ali kakršnikoli pripravek, ki naj bi se pojavil na trgu za krepitev imunskega sistema v boju proti virusom. Virusi so odporni na izjemno visoke in nizke temperature. Virus je najmanjši delec nečesa na kar telo reagira. Virusi so veliko manjši od bakterij. Bakterija je življenjska enota, ki se prehranjuje in izloča produkte svojega metabolizma, ima življenjsko dobo, se izčrpa, ima spolne odnose z DNK in se tako razmnožuje. Ko ostari, umre. Tehnično, virus ni živo bitje. Virusi nimajo življenjske dobe in so lahko večni”, svoj pogled na virus razlaga dr. William Wong.

To se za zdaj sliši precej strašljivo, kajne? Seveda pod pogojem, da še vedno živite v strahu, da so virusi vzrok bolezni.

Toda zakaj bi narava ustvarila nekaj tako uničujočega? To se je med študijem morske molekularne biologije vprašal dr. Lanka: “Spraševal sem se, kakšna je bila vloga virusov v evoluciji, saj se je zdelo, da nimajo nobene druge funkcije, kot da so nevarni in ubijajo druge celice.”

Lanka trdi, da od leta 1960 obstaja osrednja znanstvena dogma v molekularni genetiki, ki tvori hrbtenico sodobnega študija molekularne biologije in se vztrajno ohranja do danes. Dogma trdi, da DNK ustvari RNK, ki se nato uporablja kot prenašalec sporočila ali genetske informacije. Za laike torej spomnimo, da se vse celice v telesu obnašajo v skladu z določenimi informacijami, ki jih vsebujejo v svojem jedru. Obstajajo kromosomi in v njih so geni z informacijami. Geni so struktura DNK, ki določa, kaj mora vsaka celica narediti in kako narediti beljakovino. Formula za izdelavo beljakovin je največja skrivnost, ki jo pozna samo narava.

Pri delitvi celice mora vsaka nova celica prejeti te dragocene informacije. Kot v izjemno pomembni knjižnici se informacije iz teh DNK “knjig” nikoli ne vzamejo iz celičnega jedra, ampak se kopirajo v RNK, ki jih nato kot kurir posreduje v novo celico. Postopek se imenuje transkripcija. Torej je mogoče kopirati samo strani iz te “knjige”, vendar je nikoli ne morete vzeti iz “knjižnice”. Znanstvena dogma je trdila, da RNK nikoli ni mogoče prepisati in da je vedno DNK tista, ki zagotavlja informacije o RNK in jih ustvari za namen opravljanja te naloge. RNK ni mogoče prepisati nazaj v DNK in RNK obstaja samo na podlagi DNK in z informacijami, ki jih je iz nje prepisala.

Dr. Lanka pa pravi, da je s preučevanjem morske biologije evolucije ugotovil, da je bila prva genetska molekula življenja pravzaprav RNK in da je bil kasneje v evoluciji (prilagoditvi na okolje) ustvarjena DNK. (Torej je bilo treba “knjigo” najprej vnesti v “knjižnico”). “Vsak naš genom, tako pri višjih rastlinah kot živalih, je produkt tako imenovane reverzne transkripcije (proces kopiranja RNK v DNK),” pravi dr. Lanka.

Navaja tudi, da so to poznali molekularni biologi v Nemčiji pred drugo svetovno vojno, da pa se je po vojni celotno znanje o citogenetiki spremenilo pod vplivom ameriške znanosti in raziskav, ki jih je financirala močna semenarska industrija v ZDA. Treba je opozoriti, da so največji proizvajalci in zbiralci semen danes ena najbogatejših družin na svetu, dinastija DuPont. Danes so največji delničarji v kemični in farmacevtski industriji ter v proizvodnji eksplozivov in bombnih vžigalnikov.

Vsa prejšnja znanstvena spoznanja, ki so obstajala v Evropi in je imela Nemčija vodilno vlogo tako v znanosti kot tehnologiji, so bila tako obrekovana in razglašena za “leno znanost”. In biološka znanost pred drugo svetovno vojno je bila veliko bolje utemeljena in je menila, da genetski material ni stabilen, ampak je podvržen spremembam, kar pomeni, da ga je mogoče obratno prepisati in da gre transkripcija v obe smeri.

“Te prejšnje študije so tudi pokazale, da imamo v celici veliko genetskega materiala, ki je drugačen kot v jedru. Ker pa so molekularno genetiko in molekularno biologijo ustanovili fiziki, ki so mislili, da lahko razložijo celotno strukturo atomov samo z osredotočanjem na jedro in, ko so vstopili v biologijo, so prenesli svojo napačno predstavo. Osredotočili so se le na jedro celice in trdili, da je odgovorno za ustvarjanje vsega življenja in da nadzoruje vse. To je smešno, ker so spregledali osnovo življenja – proizvodnjo energije.“

Ob proučevanju nadaljnjih evolucijskih trendov v biologiji je Lanka ugotovil, da je povratna transkripcija skupna vsem oblikam življenja in da je pravzaprav postala osnova v delovanju vseh poznejših živih organizmov. Dr. Lanka je na koncu ugotovil, da je reverzna transkripcija “mehanizem” za popravilo kromosomske DNK.

Toda vplivni in znanstveno referencirani mediji so iz Združenih držav vztrajno narekovali svojo dogmo, da “reverzna transkripcija iz RNK v DNK ne obstaja.” Ko je razvoj biokemije leta 1970 razkril, da gre za obratni prenos genetskega materiala, pa omenjena dogma ni bila opuščena, niti ni bilo volje, da bi se kaj spremenilo v znanstvenem razumevanju. Tako se ta biokemični pojav imenuje “izjema” in je razložen na podlagi postulatov o obstoju retrovirusov.

Naj spomnimo, da je dr. Antoine Bechamp v 19. stoletju opazil, da z združevanjem protitov v krvi nastanejo najprej virusi, nato pa bakterije in glive. Glive so dejansko nastale v procesu evolucije šele po nastanku kompleksnih organizmov, kot so živali, ugotavlja Lanka. Glive so ustvarile encime, ki lahko proizvajajo energijo iz oksidacije. Glive se prehranjujejo z odmrlo organsko snovjo in tako sodelujejo v procesu biološkega recikliranja. Zato glive vedno nastanejo po nanosu antibiotikov (anti bios), da očistijo ostanke odmrlih bakterij.

Tako nastajanje teh oblik ne povzroča bolezni, temveč so posledica biokemičnih sprememb v okolju, v katerem živijo, to je človeški, živalski ali rastlinski organizem. Protiti so kot delci življenja neuničljivi, zato je logično, da so virusi izjemno odporni in praktično neuničljivi. Oni pravzaprav vzdržujejo ŽIVLJENJE. Toda ali je mogoče te beljakovinske tvorbe, imenovane virusi, izolirati in ustvariti bolezni?

Virusi niso nevarni

Leta 1994 so dr. Lanka in njegovi sodelavci (M. Klein, R. Nippers in D. Miller) uspeli izolirati virus iz morja. “Takrat smo dokazali obstoj prvega morskega virusa v morski algi. Dokazi so bili prvič objavljeni leta 1995 v znanstveni publikaciji Univerze v Constanti (520-526) v skladu z naravoslovnimi standardi. Virus, ki smo ga pokazali, se razmnožuje sam v algah, lahko jo zapusti in se zunaj nje razmnožuje v drugi algi te vrste brez kakršnega koli negativnega učinka in ta virus nima učinka ali povezave z nobeno boleznijo.

“Biološka struktura, ki bi naredila kaj negativnega, še ni bila opažena. Osnova biološkega življenja je skupnost, simbioza in ni prostora za vojno in uničenje. Vojna in uničenje v biološkem svetu sta le izmišljotini obolelih možganov.”

Dr. Lanka je tudi ugotovil, da je v enem litru morske vode več kot 100 milijonov virusov različnih vrst, ki se med seboj zelo razlikujejo.

Zdravstveni organi za to na srečo še ne vedo, saj bi takoj naročili kopanje v posebnih oblekah. Strukture, opisane kot virusi, obstajajo v številnih vrstah bakterij in v preprostih bakterijam podobnih življenjskih oblikah. Temu pravimo simbioza ali endosimbioza, ki je nastala v procesu diferenciacije celičnih tipov in strukturne kombinacije, endosimbioza, ki je ustvarila sedanji tip celice, iz katere so narejeni ljudje, živali in rastline.

“Tako kot mitohondriji (bakterije v vseh naših celicah, ki dihajo kisik in proizvajajo energijo) in kloroplasti (bakterije v vseh rastlinah, ki proizvajajo kisik) – so virusi deli, sestavni deli celice. Mitohondriji ali kloroplasti ne morejo zapustiti skupne celice, ker so odvisni od njene presnove, virusi pa lahko zapustijo celico, saj s seboj ne nosijo nobene pomembne funkcije v presnovnem procesu”, trdi dr. Lanka.

Virusi so sestavni deli zelo preprostih organizmov, kot so alge tipa confervacae – posebna vrsta enocelične klorele in veliko bakterij. Te virusne komponente imenujemo fagi.

V kompleksnem organizmu pa, zlasti pri ljudeh ali živalih ali rastlinah, takšnih struktur, ki bi jih lahko imenovali virusi – doslej še nismo videli. Virusi so torej sestavni deli celice, ki so celotno presnovo prepustili skupni celici in jo zato lahko zapustijo. Zunaj celice pomagajo drugim celicam (drugačnim) pri prenosu gradbenih in energijskih snovi. Kakšne druge virusne aktivnosti niso nikoli opazili.

“Vsi virusi, katerih obstoj je uspešno dokazan, sodelujejo v zapletenem procesu medceličnega in znotrajceličnega metabolizma in nimajo destruktivne vloge. V primeru bolezni niti v obolelem organizmu niti v telesnih tekočinah ni nikoli izolirana struktura, značilna za viruse. Trditev, da je virus vzrok bolezni, je goljufija, nevarna laž, ki ima hude posledice“, trdi dr. Lanka.

Virusna datoteka kot strip

Dokazi o virusu morajo vsebovati natančen opis (postopek), kako je bil izoliran, od kod je bil vzet, datum kdaj je bilo to narejeno in pod kakšnimi pogoji, fotografijo izoliranega virusa skozi elektronski mikroskop in vse, kar je treba objavljeno v ustrezni publikaciji.

Če se šteje, da je določen virus povzročitelj bolezni, to pomeni, da je treba navesti ime bolnika, od katerega je bil vzet vzorec, in postopek, po katerem je bil izoliran virus vnesen v poskusno žival (z vsemi podatki o njej in njenem prejšnjem zdravstvenem stanju) ter kako se je pri tej živali razvila identična bolezen. Verjeli ali ne, vsega tega ni v nobeni publikaciji.

Kar je danes v učbenikih predstavljeno kot izoliran virus, v resnici ni to. Na to dr. Lanka posebej opozarja.

Po vsem, kar ste o virusih izvedeli od dr. Lanke, se vam lahko ustrezna globalna baza virusov zdi kot risanka. Če ugledni virologi po vsem svetu to bazo podatkov sprejmejo kot Sveto pismo, potem vam je jasno, kako zastrašujoč je obseg te prevare. Virusi ptičje gripe, navadne gripe ali virusa HIV preprosto ne obstajajo in nikoli niso bili izolirani.

Kaj so torej “virusi”, ki se pojavijo kot slike pod elektronskim mikroskopom? “To so vse okrogle formacije, ki jih lahko prepozna vsak molekularni biolog – umetno proizvedeni delci (fragmenti), sestavljeni iz maščobe in albumina. Kar se v medijih pojavlja kot virus H5N1, so pravzaprav normalne sestavine celice (ali celotne celice), ki so se v procesu presnove znašle v fazi vstopa ali odstranjevanja genetske snovi iz celice.”

“Vse fotografije na novo odkritih virusov v tiskovnih agencijah prihajajo iz ameriškega centra za nadzor in preprečevanje bolezni s sedežem v Washingtonu, ki je pod nadzorom Pentagona.”

Igra s pojmi

Znanemu Edwardu Jennerju, ki velja za izumitelja cepiva, čeprav je bil podeželski zdravnik, je uspelo izumiti bolezen, imenovano “kravje koze” – VARIOLAE VACCINAE – z igro latinskih besed in spremembo izraza. Ta bolezen nima nobene zveze z črnimi kozami pri ljudeh, le da sta se obe kazali z ošpicami na koži.

Toda “dr.” Jenner je združil nezdružljivo in tako izumil novo bolezen – “kravje koze”. To je utrlo pot nevarnemu izumu, imenovanemu cepljenje ljudi s krvno limfo bolnih krav. To izmišljeno bolezen in Jennerjevo nevarno prevaro je razkril škotski zdravnik dr. Charles Creighton v svoji knjigi “Jenner in cepljenje”. Toda, čeprav nesmiselno, se takšno cepljenje izvaja še danes. Danes je postalo normalno, da imajo otroci od “nečesa” visoko temperaturo in da jih od prvih mesecev in let življenja vodijo k zdravniku na pregled. Obstaja celo izmišljen medicinski izraz – “otroške bolezni”.

Ali je virus podobno opisan kot povzročitelj specifične bolezni? Ta izraz je namreč v 18. in 19. stoletju pomenil “strup” (toksin) ali “contagium”. Še danes je v Websterjevem slovarju s tem izrazom povezan izraz “venom” (strup), ki ga izločajo živali, predvsem kače, in ki so ga v 16. stoletju pogosto imenovali strupen “ljubezenski napoj” (kot venus ali vinus). Sposobnost, da se organizem z nečim okuži, je v medicini že dolgo opredeljena kot zastrupitev ali prisotnost virusne sestavine v prehrani. Vse toksine, tudi tiste iz trupel, ki jih lahko vnesemo v telo, medicina imenuje virusi.

Ali se je ta izraz začel uporabljati kot ime za nekatere sestavne dele celice v 20. stoletju, ko so leta 1931 odkrili elektronski mikroskop in ko so bile strašljive oblike molekularnih spojin videne pod veliko povečavo, zato so s tem izrazom preprosto začeli razlagati simptome različnih zastrupitev?

Od takrat je bil virus pogosto opisan kot “vzrok bolezni”, vendar nikoli izoliran. Tako so se na videz logično začeli razlagati učinki zastrupitve, a tudi negativni učinki cepljenja (ki je v bistvu zastrupitev). Tako je neki dr. Luhmann leta 1995 pisal o simptomih hepatitisa B, ki jih je prvič opazil leta 1985 po cepljenju proti črnim kozam in leta 1938 po cepljenju proti črnim kozam.

“Kopije ugotovitev iz te študije kažejo le strukture znotraj celic in nič, kar bi bilo videti kot nekaj izoliranega in homogenega. Biokemične značilnosti, ki so bistvene, v celoti manjkajo,” trdi Lanka.

• Avtor: Ivona Živkovič
• Vir: http://www.ivonazivkovic.net/virusi-prvi-deo.html (1. 6. 2009)
• Prevod: Iztok Kokalj