Posvojimo kmeta

Za nacionalno suverenost in prehransko varnost

Ko ima človek na svojem območju cenovno dostopno in dobro hrano, se počuti varno in prizemljeno. Ni bojazni zase, za svoje bližnje in za sočloveka, lahko je produktiven in navdihnjen.  Suverenost in državna varnost sta tesno pogojeni s prehransko samooskrbnostjo, da se pridela hrano za državljane doma lokalno in se tako nudi na tisoče delovnih mest, ne pa da smo odvisni od uvoza hrane. Tu se ustvarja bazo za naprej.

Tako pa smo kot država odvisni samo od drugih in znotraj meja poskušamo ustvarjati rešitve brez podlage. Rešitve, pri katerih bodo eni vedno profitirali, drugi pa trpeli.

Pomeni pozabljenje glede izvora in originalnosti osnovnih živil, tudi uvod do razkroja in distopije družbe?

Zgodbe o živilih, lokalnih in  tradicionalnih so vendar del naše identitete, del preživetvenih strategij in tudi del naše kulture. Te zgodbe združujejo tradicijo, kulturo, preteklost in sedanjost. Opomniti zatorej velja ne le na spervertiranost naših okušalnih brbončic, pač pa tudi na očitno dejstvo, da smo kot bitja narave očitno povsem spervertirali vse naše čute in ne le sposobnost okušanja.

Živilska industrija je neskončno domiselna. Vsako leto ponudi okoli 30.000 novih izdelkov, v povprečju več kot 600 na teden in mi smo pripravljeni sprejeti in zamenjati tradicionalna in izvorna živila, za bedne približke in nadomestke  Če vzamemo živost živil kot merilo, je gotovo več kot polovica vsega, kar se prodaja v naših supermarketih le pogojno užitna.  

Izpostavljeni smo  nezdravi hrani, živilom, ki so bila tretirana s pesticidi in herbicidi, hrani v mikrovalovni pečici, najizraziteje pa živilom, ki jim vse bolj primanjkuje mineralov. Stanje se samo še slabša. Zato večina ljudi potrebuje dodatke mineralov, ne glede na to ali gre za vegane ali pa za vsejedce.

Zemlja je narejena iz mineralov. Naše telo je sestavljeno iz mineralov. 

Minerali aktivirajo vse katalizatorje encimskih reakcij v telesu in vitamine. Aktivirajo vse organske strukture in so pravzaprav osnova vseh organskih in celičnih struktur telesa. Minerali so graditelji sistema.

Brez bistvenih mineralov in mineralov v sledeh, ne bi mogli preživeti. Od skupno devetdesetih mineralov je približno triindvajset ključnih, vključno s šestnajstimi glavnimi minerali in sedmimi minerali v sledeh. Ti so potrebni, da telo deluje na najvišji ravni, da bi lahko dobili ustrezno mineralizacijo na znotrajcelični ravni.

Ena od težav, s katero smo se začeli srečevati v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja, je rastlinska bolezen zaradi degradacije in denaturiranja tal. Na primer siva pika na ovsu, ki kaže na pomanjkanje mangana ali bolezen rozet na sadnem drevju zaradi pomanjkanja cinka. Bistvo je, da rastline potrebujejo pravilno prehrano, in ko je ne dobijo, so nagnjene k boleznim – tako kot ljudje.

Le bakterije in glive imajo encime, ki razgradijo mineralno in organsko komponento zemlje in naredijo hranila rastlini dostopna. Rastline za zdravo rast in naravno odpornost potrebujejo vsa hranila in ne le 3, 8, 12 ali 42.

Zemlja sicer ima bogastvo vseh hranil, manjka pa biologija v zemlji, ki hranila pridobiva in omogoča njihovo kroženje.

Če rastlina raste v naravno rodovitni zemlji, bogati z mikroorganizmi in mikorizo, ki jo hranijo, dobi vsa potrebna hranila, minerale in elemente. Zato lahko izdela vse spojine, ki jih potrebuje za svojo rast in obrambo. Z mikroorganizmi bogata in živa prst je produkt življenja, ki daje življenje. No, to velja za naravo, ki ni prišla v roke človeku. V iz leta v leto orani, prekopani, z umetnimi gnojili gnojeni in s pesticidi obravnavani zemlji, mikorize in življenja mikrobov ni.

Žal smo v času samostojne Slovenije uničili preko 100.000 ha njiv, v zadnjih desetih letih pa nam je propadlo 13.000 malih kmetij. Še vedno nadaljujemo z množično uporabo agrokemičnih sredstev, v monokulturah uvajamo nove tuje patentirane hibride, medtem pa nam izumira kulturna dediščina starih sort.

V teh prelomnih časih, ko korona prizadene skoraj vse in vsakogar, so med prizadetimi tudi ekološki kmetje. Tem je s svojo prizadevnostjo, da nam nudijo kakovostno hrano, najbolj kraten dostop do prodaje

Model skupinskega naročanja živil je tako eden vzhajajočih trendov, ki izziv lokalne samooskrbe rešuje z neposredno prodajo kmetov znanim naročnikom. Zasnovan je kot priložnost za iskanje sinergij, sodelovanja med kmeti in potrošniki, za doseganje situacije vzajemnega zadovoljstva in varnosti.

Spomin na tiste originalne, nepotvorjene in prvinske okuse sadja in zelenjave iz časa, ko živilsko – kmetijska in predelovalna industrija še ni uspela povsem likvidirati naravne hrane,  je morda še živ, sicer pa ga dajmo obuditi.  

Čas po koronski krizi je namreč čas nove paradigme, obujanja zaupanja in sodelovanja, ki pa sta pogoj, da se omenjeni model lahko prime in obdrži na daljši rok. Današnja kriza z vsemi izzivi, ki jih prinaša, od nas zahteva, da začnemo v miselni in čustveni razsežnosti ustvarjati vizijo prihodnosti. Če ne bomo sami s svojo vizijo zapolnili našega miselnega in čustvenega prostora, nam ga bo zapolnila kolektivna zavest. Ta pa je v tem trenutku, milo rečeno temačna, polna strahu ter drugih negativnih misli in čustev. Ustvarimo vizijo življenja v prihodnosti.

PREDNOSTI ZA POTROŠNIKA – KUPCA:

• lažji dostop do kakovostnih lokalnih, večinoma ekoloških pridelkov in izdelkov,
• nizka cena,
• neposreden stik s ponudnikom,
• možnost seznanitve z načinom pridelave/predelave neposredno pri ponudnikih,
• možnost dodatnih izobraževanj,
• medgeneracijsko druženje in spoznavanje novih ljudi na organiziranih dogodkih, kulturnih srečanjih in tržnici.

PREDNOSTI ZA KMETA – PONUDNIKA:

• možnost prodaje večjih količin pridelkov in izdelkov,
• ni odpadka oziroma je zelo majhen,
• zagotovljena poštena cena,
• neposreden stik s kupcem vpliva na nadaljnje naročanje,
• možnost boljšega načrtovanja pridelave,
• medgeneracijsko druženje in spoznavanje novih ljudi na organiziranih dogodkih, kulturnih srečanjih in tržnici,
• možna izmenjava avtohtonih semen in informacij z ostalimi ponudniki.

Avtor članka: Marjan Kogelnik – Članek je bil objavljen v glasilu Ozaveščeni št. 2 (maj 2021).