Prevara o sifilisu – 4. del
Ricordova zvijača: Postavitev odra
V prejšnjem delu je Mike Stone opisal, kako si tolmačimo potek sifilisa in kakšna so zdravljenja danes. V četrtem delu pa sledi pogled v zgodovino. Človek se zgrozi, ko prebira, kakšne nemogoče znake so si tolmačili kot simptome za spolne bolezni, še bolj čudaški pa so bili pregledi in zdravljenja. Morda se nad ravnanjem takratnih najbolj uglednih zdravnikov danes zgražamo, vendar pa: ste se kdaj vprašali, kako se bodo ljudje zgražali nad sodobnimi zdravniškimi metodami čez 100 let?
Opomba: V besedilu se uporablja veliko različnih sinonimov za bakterijo, danes uradno imenovano Treponema pallidum: T. palllidum, bleda spiroheta, spirila, Spirochaeta pallida, S. Pallida, zaradi citatov različnih avtorjev v različnih obdobjih. Cytorrhyctes luis; dolgoletna tekmica T. Pallidum za povzročiteljico sifilisa. Opazili boste, da se izraz luetičen bolnik pojavlja v zgodovinskih besedilih in je drugi izraz za bolnika s sifilisom.
Večji del zgodovine so bili simptomi sifilisa sestavljeni iz čankarjev, razjed in tvorov, ki so spominjali na gobavost. Največja razlika med boleznima naj bi bila v načinu prenosa, pri čemer naj bi sifilis veljal za spolno prenosljivega, gobavost pa ne. Sčasoma je sifilis postal znan pod številnimi različnimi imeni, kot so “francoska bolezen”, “neapeljska bolezen”, “nemška bolezen”, “ruska bolezen” ali celo “krščanska” bolezen. Znana je bila tudi pod imenom “velike koze”, da bi jo razlikovali od črnih koz. Vendar se simptomi, ne glede na ime, niso razlikovali od drugih bolezni. Sifilis so redno zamenjevali, ne samo z gobavostjo, temveč tudi s klamidijo, gonorejo, črnimi kozami, ošpicami itd. Ta nezmožnost razlikovanja sifilisa od drugih bolezni je sifilisu klinično prinesla drugo ime, saj je postal znan kot “veliki posnemovalec”. Tako je razvidno, da simptomi, povezani z boleznijo, niso bili specifični in so se prekrivali s številnimi drugimi stanji.
Do 18. stoletja so se osredotočali na poskuse ločitve med nespecifičnimi simptomi za različne bolezni. Edward Jenner je poskušal razlikovati črne koze od kravjih koz in drugih bolezni, medtem ko je William Heberden poskušal razlikovati norice od črnih koz. Vsa ta imena za isti bolezenski proces so se uporabljala izmenično glede na zdravnika in del sveta, v katerem so jih odkrili (glej tudi članek tukaj).
Takrat so se tudi prepirali, ali sta sifilis in gonoreja ločeni bolezni ali gre dejansko za isto bolezen. Leta 1767 naj bi ugledni kirurg John Hunter rešil spor, ko je zdravi osebi inokuliral vzorec bolnika z gonorejo, ki naj bi kasneje zbolel za sifilisom. Tako sta obe bolezni naslednjih 70 let veljali za isto. Vendar pa je leta 1837 francoski zdravnik Philippe Ricord izjavil, da je na 17 zapornikih izvedel popolnoma enak poskus kot Hunter. Trdil je, da njegovi rezultati kažejo, da gre za dve različni bolezni. Takrat se je sifilis razdelil na različne stopnje, ki jih poznamo danes:
ZGODOVINA PRIMEROV
SIFILIS
Od sredine 18. stoletja so se zdravniki in kirurgi prepirali, ali sta sifilis in gonoreja dve različni bolezni ali dva različna izraza za isto bolezen. Leta 1767 je britanski kirurg John Hunter trdil, da je na podlagi poskusa, v katerem se je cepil z gonorejo, dokazal, da gre za enaki bolezni. Morda pa je nehote uporabil iglo, ki je bila okužena tudi s sifilisom. Leta 1837 je francosko-ameriški zdravnik Philippe Ricord ponovil poskus na 17 zapornikih v pariških zaporih, pri čemer je pokazal, da je gonoreja ločena bolezen in ne simptom sifilisa. Nato je opisal tri stopnje sifilisa: primarna in sekundarna sta se pojavili v tednih ali mesecih po okužbi, terciarni sifilis pa se je lahko po obdobju mirovanja razvil čez desetletje ali več. Njegov študent, dermatolog Jean Alfred Fournier, je trdil, da sta dve navidezno psihiatrični motnji – splošna pareza pri norih (huda oblika demence), in tabes dorsalis* (plazeča se slepota in paraliza) – simptomi terciarnega sifilisa.«
https://doi.org/10.1016/S0140-6736(18)30833-X
Na podlagi spodnjih izvlečkov iz njegovega dela je Philippe Ricord nasprotoval razširjenim naukom Johna Hunterja s trditvijo, da spolne bolezni povzročajo različne entitete. Največja sporna točka pri ločevanju sifilisa in gonoreje na različni bolezni je bila ugotovitev, ali se nastala rana imenuje razjeda ali čankar**. Če je bila rana prepoznana kot razjeda, je to pomenilo diagnozo gonoreja. Če je bila rana prepoznana kot čankar, je bila ta označena kot sifilis. Ricord je izjavil, da je specifična entiteta, ki povzroča sifilis, le entiteta v smislu, da sta hidrofobija (strah pred vodo) in kačji strup (strup) entiteti. Z drugimi besedami, ena »entiteta« je bila psihološka stiska, druga pa strup.
Zdelo se je, da je to v nasprotju s splošnim mišljenjem, da se sifilis, ko je “ozdravljen”, ne more prenesti na drugo osebo. Ricord je tudi izjavil, da lahko nekdo znova doživi iste simptome, vendar le, če je prišel v stik z gnojem ali če se je bolezni nalezel od nekoga drugega. Če na simptome gledamo kot na simptome razstrupljanja, je logično, da so se ti znova pojavili, ko se je oseba morala znova razstrupiti. Namesto da bi ugotovil, da tega procesa ni povzročila nobena entiteta, je Ricord domneval, da je bil posameznik ponovno okužen. Verjel je, da splošna okužba ne prepreči drugih bolezni in okužb. Tako je poskušal dokazati, da ker nekomu, ki mu je bila diagnosticirana gonoreja, kasneje lahko diagnosticirajo sifilis in obratno, to ni bil isti proces, ampak je šlo za dve različni bolezni, ki sta ju povzročili različni entiteti.
Ricord je nasprotoval tistim, ki so trdili, da so se simptomi, povezani s sifilisom, pojavili po začetnih simptomih gonoreje. Trdil je, da so bili ti primeri samo napačno diagnosticirani. Menil je, da ker se čankarji lahko pojavijo po spolnem odnosu ali po tem, ko je mati dojila svojega otroka, je »moralo nekaj preiti med dvema osebama«. Izpostavil je sicer vlogo trenja pri ustvarjanju takšnih ran, zato je nenavadno, da je kljub temu trdil, da je to »ustvarilo vstop za nevidno entiteto«. Na podlagi domnevne razlike, ali je bila rana razjeda ali čankar, je ločil sifilis na glavne teoretične faze, v katere verjamemo še danes. Vse pa so bile brez neposredne identifikacije povzročitelja:
PHILIPPE RICORD (1800-1889), SIFILOGRAF
»Ricord si je kmalu pridobil mednarodni sloves s svojimi privlačnimi predavanji, eksperimentalnimi študijami z inokulacijo venerične entitete in klinično presojo ambulantnih in bolnišničnih bolnikov. Identifikacija sifilisa in gonoreje kot ločenih bolezni je odstopala od spoštovanega učenja Johna Hunterja, ki ni ločil med spolnimi boleznimi. S ponovitvijo Hunterjevega poskusa inokulacije je Ricord identificiral specifično patogenezo povzročitelja, ločil kužni sifilis od nekužne blenoragije (gonoreje) in razdelil klinične manifestacije luesa (sifilisa) na tri stopnje, ki več kot stoletje pozneje še vedno veljajo – primarno, sekundarno in terciarno. Te ustrezne klinične ugotovitve so bile predstavljene v monografiji, objavljeni v Parizu leta 1838 in prevedene v angleščino leta 1842.
Po mnenju nasprotnikov inokulacije zato ne smemo priznati, da kadar gnoj iz razjede povzroči določene simptome, ki so stalni po svoji obliki in razvoju in ki predstavljajo določena značilna stanja, da je bila razjeda, katere gnoj je bil inokuliran, čankar. Posledično lahko trdimo, da je lastnost, brez katere razjede ne moremo imenovati čankar, zagotoviti gnoj, ki ga je mogoče inokulirati pod danimi pogoji?
Večini ljudi, ki bodo raziskovali brez predsodkov, mora iz študije pojavov splošne okužbe in iz nenehnih in rednih povezav med vzrokom in posledico, biti jasno, da je mogoče sifilitične bolezni pripisati posebnemu povzročitelju ali škodljivemu načelu, ki ga je treba obravnavati kot entiteto v enaki meri kot posebno načelo hidrofobije, strup kače, poseben vzrok črnih koz itd.
Zdaj je nesporen obstoj spolno prenosljive entitete dokazan s posebno lastnostjo izrazitega morbidnega izločanja. Zato ima gnoj, ki ga povzročajo nekatere sifilitične bolezni, stalno in redno lastnost razmnoževanja gnoja, podobnega sebi.
I. Venerična bolezen, ki je že ozdravljena ali še obstaja v kateremkoli obdobju svojega trajanja, ne preprečuje okužbe drugih in števila zaporednih okužb ni mogoče omejiti.
II. Posameznik, ki je dejansko okužen in je pod vplivom le primarnih simptomov v enem delu telesa, nikoli ne vidi simptomov, podobnih prvim, ki se razvijejo v drugih delih njegovega sistema, razen z novo okužbo zaradi stika z gnojem prvega ali s posredovanjem drugega posameznika.
III. Sekundarni simptomi ali splošna okužba nikoli ne preprečijo, da bi bolnik zbolel za drugimi primarnimi boleznimi.
IV. Pogostnost konstitucionalnega sifilisa ni neposredno povezana s številom primarnih simptomov, razvitih naenkrat.
Ali se opažanja prejšnjih časov ne združijo z vsakodnevnimi izkušnjami, da bi potrdili Hunterjev poskus, ki dokazuje, da ena okužba ne prepreči druge; ne samo v razvoju simptomov, različnih po obliki in načelu, ampak tudi tistih, ki so posledica vzroka iste narave? Ali ne opazimo pogosto, da bolniki, ki imajo blenorejo (gonorejo), staknejo čankar z drugim spolnim odnosom; ali ki imajo najprej čankar in jih po novem spolnem odnosu napade gonoreja? Mislim, da nobena iskrena oseba ne bi poskušala zanikati tako dobro znanega dejstva. Toda način, kako nastanejo simptomi, ki sledijo prvemu, je lahko sporen. Tisti, ki mislijo, da primarne okužbe ne more biti brez splošnih simptomov, gledajo na vse tiste, ki sledijo, kot na posledico prvega simptoma, brez potrebe po novi okužbi. Tako istemu vzroku pripisujejo različne bolezni, nastale ob različnih časih.
Najpogostejše sredstvo za širjenje sifilisa je nedvomno preko spolnih organov med spolnim odnosom, ker ima entiteta na splošno svoj sedež v teh organih. Ker so ti vedno vlažni in je povrhnjica, ki jih pokriva, občutljiva in tanka, organi ostanejo v stiku in trenje olajša absorpcijo. Ustni organi so pogosto prenašalci okužbe strastnim poljubom, s prileganjem ustnic ali jezika na kakšen del sluznice, s sesanjem dojk, predvsem pa pri dojenju. Če lahko usta dojenčka okužijo medicinsko sestro, lahko dojke medicinske sestre okužijo otroka. Priznavamo, da smo nezaupljivi glede okužbe s sedežem v umivalniku ali lončku, ki ga nihče ni uporabljal več ur, ali umivalno gobo, ki je niste uporabili prejšnji dan.
Simptomi konstitucionalnega sifilisa niso posledica blenoreje. V vseh primerih, v katerih avtorji omenjajo, da je šlo za predhodnika, katerega pogostost se natančno ujema s pogostostjo maskiranih čankarjev (chancres larvés), diagnoza ni bila pravilna; prizadete površine niso bile pregledane.
Z INOKULACIJO LAHKO LOČUJEMO PRIMARNE SIMPTOME OD SEKUNDARNIH
Moja klinična opazovanja so me pripeljala do naslednje klasifikacije simptomov sifilisa.
1. Primarni simptom (accident primitif), čankar zaradi neposrednega delovanja entitete, ki ga proizvaja in s pomočjo katerega se širi z okužbo z obolelega na zdravega posameznika.
2. Zaporedni simptomi (accidents successifs) ali tisti, ki izhajajo iz tesnosti tkiva ali s preprosto razširitvijo prvega lokalnega simptoma, kot novi čankarji; preprosti vnetni ali kužni abscesi ali preprosti ali kužni adenitis (vnetje žlez) itd.
3. Sekundarni simptomi ali simptomi splošne okužbe, pri katerih se je entiteta spremenila in povzročila sifilitični temperament; simptomi, ki se pojavijo na koži, sluznicah, očeh, testisih itd. in se redko pojavijo pred prvima dvema tednoma trajanja primarne afekcije, čankarja; toda na splošno po četrtem, šestem, osmem ali celo veliko pozneje; ni več sposoben inokulacije.
4. Terciarni simptomi (accidents tertiaries), ki se pojavljajo v nedoločenih obdobjih, vendar na splošno dolgo po prenehanju primarne prizadetosti; se pri večini oseb ne pojavijo, dokler se ne pojavijo sekundarni simptomi . . . Med terciarna obolenja uvrščamo vnetje bezgavk, globoko ležeče tuberkuloze, tuberkuloze celičnega tkiva, vnetje pokostnice, kostne izrastke (eksostoze), karies, nekroze, sifilične tuberkuloze možganov.”
https://jamanetwork.com/journals/jama/article-abstract/351224
Naslednji vir ponuja še več podrobnosti o Ricordu in njegovih metodah. Navedeno je, da so pred Ricordovo raziskavo številni »tradicionalisti« verjeli, da so vse spolne bolezni enake. Nekateri tradicionalisti so menili, da bi bilo treba venerične simptome zdraviti z živim srebrom, medtem ko so drugi menili, da je to preveč strupeno in so za razstrupljanje telesa raje izbrali potenje in puščanje krvi. Sam Ricord ni imel izkušenj s spolno prenosljivimi boleznimi, vendar se je odločil, da bo nasprotoval prevladujočemu razmišljanju in se sam lotil problema. Zavzemal se je za ponovno uvedbo vaginalnih spekulumov in ustvaril lasten instrument za odpiranje vagine, da bi našel »neslutene vaginalne čankarje«. Vendar pa je rečeno, da je njegov drugi raziskovalni izum, avtoinokulacija, pripeljal do žalostnih rezultatov.
To je postopek, pri katerem celice odstranimo iz telesa, jih obdelamo in medicinsko spremenimo ter nato ponovno vstavimo nazaj v telo. Ricordova metoda je bila sestavljena iz odvzema materiala iz genitalne razjede, izcedka iz sečnice ali drenažne bezgavke in nato ponovne vstavitve tega v pacientovo stegno. Nato pa je odvzete vzorce dnevno opazoval pod urnim stekelcem in tako spremljal razvoj lezij. Ta metoda je privedla do napačnih rezultatov, saj je bilo pozneje ugotovljeno, da številne venerične razjede, ki jih je uporabil Ricord, dejansko niso bile sifilitične in so bile najverjetneje čankroid.
Nenavadno je, da je Ricord, kljub svojim napakam, druge zdravnike obtožil “napak, nevednosti in posebnega prigovarjanja”, medtem ko je zagovarjal svoje rezultate kot resnico. Odločil se je ugotoviti tako specifičen vzrok sifilisa, kot tudi razlikovati med podobnimi boleznimi. S svojim prvim podvigom očitno ni uspel, saj bakterije T. pallidum, ki so jo kasneje povezali s sifilisom, niso odkrili še nadaljnjih 68 let. In to še danes ostaja nedokazano. Prav tako mu ni uspelo ustrezno ločiti podobnih bolezni, saj zmeda obstaja še danes.
Rečeno je, da je Ricord verjel, da bo inokulacija katerekoli razjede vedno reproducirala isto razjedo. Vendar je priznal, da razjeda morda ne nastane. Vse je odvisno od nagnjenosti posameznika in prizadetega območja. Z drugimi besedami, kot vidimo pri mnogih znanstvenikih, je imel povsem nasprotujoča si prepričanja. Ker ni mogel reproducirati istih čankarjev pri bolnikih, ki so trpeli za »sekundarnim sifilisom«, je sklenil, da ta stopnja ni nalezljiva, kar je v nasprotju s sodobno razlago. Prav tako ni bil uspešen pri poustvarjanju iste bolezni pri živalih in zaradi tega neuspeha je ugotovil, da gre izključno za človeški patogen (in tako velja še danes).
Ricord je izjavil, da se sekundarni sifilis ne bi pojavil, če bi bil čankar izžgan ali izrezan, kar bi navidez zanikalo trenutno uporabo penicilina kot “zdravila”. Tako kot ostali zdravstveni delavci tistega časa, je tudi Ricord za zdravljenje priporočal uporabo živega srebra. Zaradi njegovega prepričanja, da sekundarni sifilis ni nalezljiv, je imel veliko nesoglasij s sodelavci. Vendar pa od svojega prepričanja ni odstopil in ko so pokazali na čankarje, ki spominjajo na primarni sifilis pri tistih, ki naj bi se srečali s sekundarnim sifilisom, je prezrl njihova opažanja in rekel, da gre za zmedo, saj so si čankarji podobni.
Kritizirali so tudi njegov postopek avtoinokulacije, pri čemer so izjavili, da bi moral Ricord za testiranje uporabiti zdrave ljudi, namesto da bi isti subjekt uporabljal za eksperimentiranje. Vendar pa ni popustil. Tako je jasno, da je bil trmast človek, ki ni hotel priznati ugotovitev, ki so bile v nasprotju z njegovimi, in je kot vsak dober psevdoznanstvenik našel načine, kako jih razložiti. Na koncu je navedeno, da medtem ko so bile stopnje sifilisa ugotovljene, je povzročitelj ostal neznan, poskusnega živalskega modela za poustvaritev bolezni ni bilo, metode, uporabljene za diagnosticiranje in zdravljenje, pa so bile nezadovoljive. Tako se lahko vprašamo, kaj je v resnici naredil Ricord, razen da je ustvaril hipotetični model:
UGLEDNI VENEROLOGI: PHILIPPE RICORD
»V času Ricordovega imenovanja je bila venerologija v stanju kaosa, za katerega je bil v veliki meri odgovoren John Hunter. Tako kot on so številni tradicionalisti še vedno verjeli, da so vse genitalne razjede in izcedki posledica sifilisa in da jih je treba zdraviti z živim srebrom. Drugi so menili, da je živo srebro strupeno in so zagovarjali starodavna zdravila, kot npr. znojenje in puščanje krvi. Neizogibno je bilo šarlatanov na pretek. Ricord ni imel izkušenj z venerologijo, vendar se je odločil, da bo dobro premislil o tem, kar je videl, in ostal odprtega duha, medtem ko je oblikoval svoje zamisli. Presenetile so ga neustrezne diagnostične tehnike tistega časa, zlasti za ženske. Prostitutke so na primer razglasili za “okužene” ali “neokužene”, s preprostim pregledom vulve in palpacijo vagine. Ricord je to imenoval “diagnoza slepih oči”.
Sprožil je kampanjo za ponovno uvedbo vaginalnega spekuluma in sam izdelal školjkasti instrument, s katerim je lahko pokazal prej neslutene vaginalne in cervikalne čankarje. Rečeno je, da je bil čudovit model iz slonovine in zlata izdelan za izključno uporabo cesarice Eugenie. Njegova druga diagnostična pomoč, avtoinokulacija, je imela žalostne posledice. Inokulacija materiala iz genitalnih lezij in izcedkov v zdrave osebe je bila eksperimentalna metoda, ki je bila v uporabi že vrsto let in so jo navdušeno zagovarjali Hunter, Wallace in mnogi drugi. Ricord je bil trdno prepričan, da je napačno inokulirati zdrave ljudi z boleznimi, katerih posledice so nepredvidljive. Njegova tehnika je bila inokulacija materiala iz genitalne razjede, izcedkaiz sečnice ali drenažne bezgavke v pacientovo stegno. Med letoma 1831 in 1837 je izvedel več kot 2500 teh inokulacij.
Leta 1838 je objavil “Traite pratique des maladies veneriennes” (Praktično zdravljenje spolnih bolezni), v kateri je podrobno razložil svoje ideje – ideje, ki so se v preostanku njegovega dolgega življenja pravzaprav zelo malo spremenile. Začel je z obtožbo večine prejšnjih delavcev pri inokulaciji sifilisa za napake, nevednosti, posebnega prigovarjanja in slabe vere, ki jih je primerjal s svojimi lastnimi raziskavami, ki so se po njegovem mnenju izvajale brez predsodkov in z namenom odkriti resnico. Njegovi cilji so bili:
- dokazati obstoj posebnega vzroka za sifilitične bolezni,
- razlikovati med boleznimi, ki so si podobne,
- ugotoviti razlike med primarno in generalizirano sifilitično okužbo,
- zboljšati zdravljenje in po možnosti profilakso ter
- upoštevati javno zdravje in pravne vidike sifilisa.
V prvem delu knjige je pregledal literaturo in z odobravanjem citiral Bella in Hernandeza, nato pa izrazil svoje lastne ideje o vprašanju inokulacije:
- Ulcerozni čankar in njegov posledični bubo bosta ob ponovni inokulaciji vedno ustvarila čankar; prav tako bo s pustulami, ki jih povzroči inokulacija.
- Otrdelost čankra se lahko pojavi ali ne, odvisno od individualne “predispozicije” in prizadetega dela; zatrdlina običajno kaže, da bo verjetno sledila splošna okužba.
- Inokulacija materiala iz razjed sekundarnega sifilisa ne bo povzročila čankarja.
- Inokulacija gnoja blenoragije [gonoreje] prav tako daje negativnerezultate.
Zaključil je, da ima sifilis poseben vzrok, da gonoreja, balanitis in kondilomi niso posledica sifilisa in da sekundarni sifilis ni nalezljiv. Svetoval je, da je treba uporabiti tehniko ponovne inokulacije, da bi dokazali, da je venerična razjeda sifilitična, diagnoza pa je odvisna od hitrega razvoja pustule na mestu inokulacije; nesifilitične razjede so dale negativne rezultate. V “resnih in nujnih okoliščinah” bi se s pomočjo tega lahko odločili, ali je zakonsko občevanje varno.
V drugem delu knjige je zagotovil klinične in eksperimentalne podatke, vključno s skoraj 200 poročili o primerih, na katerih je utemeljil te zamisli. Jasno je prepoznal primarno, sekundarno in terciarno stopnjo sifilisa, čeprav je menil, da se primarna lezija začne kot pustula, brez inkubacijske dobe. Poskusi inokulacije živali so bili neuspešni in zaključil je, da je sifilis specifičen za ljudi. Tretji del knjige je bil namenjen zdravljenju. Verjel je, da se sekundarni sifilis nikoli ne razvije, če čankar uničijo s kauterizacijo ali ekscizijo v prvih petih dneh. Kot vsi, ki so takrat pisali o spolnih boleznih, je vključil dolg razdelek o uporabi živega srebra. Njegove ideje o tej temi niso bile zelo jasne, vendar ga je vsekakor priporočal za sekundarni ali pozni sifilis. Podal je podrobnosti o načinih zdravljenja, ki se uporabljajo v bolnišnici Midi***, in razpravljal o preprečevanju okužb, pri čemer je poudaril pomen lokalne higiene in priporočil pregled prostitutk s spekulumom na vsake tri dni.
Zgodovinski pomen Ricordovega zdravljenja je v dokončni ločitvi gonoreje od sifilisa in v urejeni razporeditvi stopenj sifilisa. Njegova tehnika avtoinokulacije, čeprav je trdil, da je “edina stroga razpoložljiva metoda”, v resnici to ni bila; njeni sklepi so bili napačni in so ga vodili v grenko in na koncu ponižujočo polemiko. Danes je jasno, da številne venerične razjede, s katerimi se je ukvarjal, niso bile sifilitične in verjetno posledica čankroida. Toda ti zadržki v 1830-ih niso veljali. Knjiga je takoj prejela priznanje, prevedena je bila v nemščino, nizozemščino, angleščino in italijanščino ter mu je prinesla zlato medaljo francoske akademije znanosti. Mislili so, da je prinesel red iz kaosa in kmalu se je uveljavil kot vodilni sifilolog, Midi pa kot glavno središče.«
Ricord je bil prepričan, predvsem zaradi svojih poskusov inokulacije, da lezije sekundarnega sifilisa niso nalezljive. Nekateri zdravniki, vključno z njegovim mlajšim kolegom na Midi, Vidal de Cassis, niso delili tega mnenja; menili so, da je postal preveč odvisen od svoje tehnike inokulacije, in na podlagi kliničnih razlogov verjeli, da je možna “sekundarna okužba”. Ricord ni hotel popustiti, rekoč, da je vedno mogoče zamenjati razjede sekundarnega sifilisa (ki niso bile nalezljive) za razjede primarnega sifilisa (ki so bile nalezljive). Čeprav je William Wallace poudarjal, da avtoinokulacija ni tehnika za rešitev problema in da bi bila boljša inokulacija zdravega prostovoljca, je Ricord dejal, da je to neetično in tega ni hotel upoštevati.
Vidal se ni strinjal s temi pomisleki in je leta 1851 študentu farmacije inokuliral material iz pustule na dojki bolnice s sekundarnim sifilisom, kar je povzročilo tipičen primarni čankar.’ Ricord je svojega kolega kritiziral iz etičnih razlogov. Predlagal je, da je bila Vidalova izvorna lezija napačno diagnosticiran primarni čankar in je še naprej vztrajal pri svojem. Vidal, ki je bil v težkem položaju, se je moral zadovoljiti s pripombo: “Hunter je bil zaprt v svojih doktrinah. Imel je neomajna prepričanja, tako kot Ricord, saj verjamem, da je moj kolega iz doktrinarne družine Hunter.”
»V prvi polovici devetnajstega stoletja so natančna klinična opazovanja, dopolnjena z uporabo inokulacij, omogočila ločitev sifilisa, gonoreje in čankroida, razjasnitev naravne zgodovine sifilisa in začetek študije prirojenega sifilisa. Toda etiologija teh bolezni ni bila znana, nobena poskusna žival ni bila najdena, ni bilo zadovoljivih diagnostičnih testov, zdravljenje pa je bilo nezadovoljivo. Na koncu se je moralo klinično opazovanje umakniti laboratorijskim metodam. Včasih pravijo, da je Ricordova smrt zaznamovala konec obdobja, vendar se je obdobje dejansko končalo dvajset let prej z Neisserjevim odkritjem gonokoka. Od takrat naprej naj bi napredek v venerologiji prihajal iz laboratorija in ne iz posvetovalnice, vodstvo v medicini s središčem v Franciji prejšnjega pol stoletja pa naj bi se preselilo čez Ren.«
Zanimivo je, da je bilo po objavi njegovega dela še vedno veliko ljudi, ki se niso strinjali z Ricordom in ločevanjem bolezni, imenovane sifilis, od drugih bolezni. Leta 1903 je profesor Ottomar Rosenbach, bakteriolog, napisal knjigo, ki nasprotuje sodobni razlagi sifilisa. Trdil je, da ni bilo povečanja števila primerov sifilisa in da to “povečanje” ni nič drugega kot rezultat diagnostičnih ukrepov, ki označujejo številna nepovezana stanja pod okriljem sifilisa. Nasprotoval je temu, da bi številnim boleznim pripisali domnevni sifilični izvor in ga nato pripisali kot vzrok za omenjene simptome. Izjavil je, da samo prisotnost bakterije ni dokaz, da je povzročitelj simptomov ali pomanjkanje le-teh, povezanih z njo.
Albert Neisser, direktor dermatološke klinike v Breslauu od leta 1882, je bil še eden od Ricordovih nasprotnikov. To je bilo posledica poskusov dermatologov, da bi katalogizirali različne izbruhe in kožna stanja, ki so bila povezana s sekundarno in terciarno stopnjo. Neisser je zavrnil ponujeno mesto predsednika, saj je menil, da je študente nemogoče naučiti, kaj je sifilitična lezija, ko se zdaj trdi, da sifilis posnema vse:
SEROLOGIJA SPIROHET IN SALVARSAN
Morda bi bilo vredno preučiti stališča posebnega disidenta, ki je dvomil o etiološkem statusu blede spirohete: profesorja Ottomarja Rosenbacha, barvitega kritika bakteriologije in odločnega zagovornika vrlin klinične medicine. V svoji knjigi Das Problem der Syphilis (1903, druga izdaja 1906) je že sprožil popoln napad na sodobne predstave o sifilisu. Distanciral se je od splošno razširjenega alarmantnega mnenja, da se je pojavnost sifilisa v prejšnjih desetletjih dramatično povečala. Po njegovem mnenju je bil ta vtis v veliki meri posledica diagnostične mode: “saj skorajda ne srečamo anamneze miokardne prizadetosti, arterioskleroze ali živčne bolezni, pri kateri lues ne bi bil naveden kot etiologija”.
Rosenbach ni prepoznal sifilične narave nevroloških motenj, kot sta tabes* in splošna pareza, ali srčno-žilnih obolenj, kot je anevrizma aorte. Nasprotoval je tako imenovanemu »monističnemu načinu razmišljanja«, ki je skušal različnim vrstam obolenj pripisati sifilični izvor, sam sifilis pa do oprijemljivega mikrobnega povzročitelja. Privržence blede spirohete je obtožil, da ne pazijo dovolj, da bi se izognili začaranemu krogu: “Ker nekdo meni, da je nosilec spirohete luetičen, nas seveda mika, da bi mikrobom, ki jih najdemo pri njem, pripisali značaj Spirochaeta pallida [. ..]”.
Začaran krog naj bi se obrnil tudi v drugo smer: »Problem je ugotoviti povzročitelja luesa in ni dovoljeno, da Spirochaeto pallida štejemo za tako, ker jo je treba šele dokazati, tj. vzeti prisotnost spirohet kot pozitiven dokaz za obstoj luetične okužbe […]”. Rosenbach je zato oblikoval naslednjo metodološko zahtevo: »Brez poznavanja klinične diagnoze, torej brez subjektivnih predsodkov, je treba poskusiti določiti parazite v vseh tkivih in lezijah, v katerih najdemo spirohete, ali še bolje, jih dati določiti osebi, ki ni poučena o naravi bolezni.”
»Tradicionalno je sifilologija tesno povezana z dermatologijo. Prejšnja generacija kliničnih raziskovalcev je potrpežljivo opisala in popisala vse različne kožne manifestacije, ki jih kaže sifilis v svoji ‘sekundarni’ in ‘terciarni’ fazi (terminologija v skladu z delitvijo naravnega poteka bolezni Philippa Ricorda [1800-1889] na tri stopnje). Od takrat je bilo treba študente medicine temeljito usposobiti za razlikovanje sifilitičnih izbruhov od zelo podobnih nesifilitičnih kožnih bolezni. Za Alberta Neisserja, direktorja dermatološke klinike v Breslauu od leta 1882, je bila ta okoliščina motiv za zavrnitev ponujene proste dermatološke stolice v Berlinu, kot je pojasnil leta 1890 v pismu vsemogočnemu pruskemu uradniku Friedrichu Althoffu:
»Od stotih vprašanj, ki se med vsakodnevno prakso porajajo specialistom ali praktičnim zdravnikom na ustreznem področju, jih je vsaj devetdeset povezano z odločitvijo: sifilis ali ne sifilis? Dejstvo, da sifilis posnema skoraj vse znane t. i. idiopatske bolezni, pomeni, da je treba v vsakem primeru kožnega izbruha najprej opraviti diferencialno diagnozo v zvezi s sifilisom in jo poglobljeno preučiti. Ločitev obeh subjektov na kliniko za sifilis in kliniko za kožne bolezni [kot ustreza situacija v Berlinu – HvdB] pa onemogoča predavatelju, da bi študente naučil prav tistega, kar bi jim moral predati kot prvo in najpomembnejše.«
Drugi vir pravi, da je Ricord sam razumel, da so bile njegove metode napadene. Tudi potem, ko je objavil svoje delo, ni bilo soglasja o tem, kaj je sifilis. Ta razprava naj bi trajala dolgo po objavi Ricordovih študij, razlaga o tem, kaj je sifilis, pa se je redno spreminjala. Tako Ricordovi dokazi in njegov hipotetični model stopenj bolezni niso zaključili razprave med tradicionalisti in tistimi, ki so verjeli drugače:
O IZVORU SODOBNEGA KONCEPTA SIFILISA: SODOBNA PODPORA ZA RICORDA?
Medtem ko zgodovina beleži, da je bil Ricord, ne Bell, prvi, ki je razločil sifilis in gonorejo, se postavlja zanimivo vprašanje: v kolikšni meri so njegovi vrstniki sprejeli Ricordovo teorijo o dualistični naravi sifilisa? Sam je omenil, da so bile njegove empirične metode »močno napadene«. Leta 1852, desetletje po angleškem prevodu njegove Traité, v Londonu še vedno ni bilo soglasja o naravi sifilisa. Neki zdravnik je svojega francoskega kolega priznal kot »genija«, vendar je pripomnil: »Običajna posledica stika sifilitičnega strupa s sluznico zdrave osebe je nastanek razjede; verjamem pa tudi, da je lahko njegov učinek v nekaterih primerih gnojen izcedek, ki predstavlja običajno blenorejo ali gonorejo. V teh primerih nadalje verjamem in sem se prepričal o dejstvu, da bo konstitucionalni sifilis sledil s tolikšno gotovostjo, kot če bi mu sledil čankar.«
Iz tega je razvidno, da je razprava o naravi sifilisa trajala še dolgo po Ricordovi objavi.
Zgodovinsko razumevanje sifilisa ni ostalo nespremenjeno. Arrizabalaga je zapisal, da se je koncept sifilisa od objave Ricordovega dela nenehno preoblikoval, dokler ni dosegel današnjega znanstvenega stanja. Kljub temu, da zgodovinarji in znanstveni pisci poudarjajo Ricorda kot pionirja v sifilologiji, je jasno, da je bil le eden od udeležencev v razpravi, ki je trajala vse prejšnje stoletje. Medtem, ko sodobni zgodovinarji priznavajo, da je Ricordova zasnova sifilisa podobna sodobnemu razumevanju bolezni, zlasti v zvezi z njegovo epistemološko metodologijo (vključno z uporabo eksperimentov in uporabo spekuluma), je sam prepoznal pomen Bellovega dela za svoje poglede. . Na Ricordovo delo lahko torej gledamo kot na pomemben prispevek k tekoči razpravi, ki je veliko prispevala k podpori dualistične teorije. Vendar s tem razprave ni bilo konec. Ricord nikakor ni bil prvi zdravnik, ki je navedel močne argumente in dokaze v podporo dualističnemu stališču.«
Kar nam ostane, je Ricordova neuspešna diferenciacija razjed in čankarjev, ki si jih delijo domnevno različne spolne bolezni, in ustvarjanje hipotetičnega okvira za to, kako je ta bolezen očitno napredovala. Vendar pa dejstva, ki jih Ricord na videz ni upošteval pri razvoju teh stopenj in simptomov, povezanih z njimi, predstavljajo toksični stranski učinki, ki so jih povzročila strupena zdravljenja, uporabljana za boj proti bolezni. Večino svoje zgodovine je bila glavna metoda za “zdravljenje” sifilisa uporaba živega srebra, bodisi kot mazila, kot injekcije ali peroralno. To je privedlo do grozljivih simptomov, ki naj bi bili hujši od same bolezni, kot so razjede, krhke kosti in celo smrt:
»Do 17. stoletja je živo srebro postalo standardni evropski terapevtik za to novo kugo. Živo srebro so lahko jemali peroralno, ga vbrizgali v sečnico z brizgo ali ga v mazilu vtirali v kožo. To zdravilo je lahko bilo tako strašljivo kot bolezen sama, saj povzroča nenadzorovano slinjenje skupaj z razjedami, majavimi zobmi, krhkimi kostmi in poškodbami živcev v poskusu, da bi se telo znebilotega strupa.«
https://doi.org/10.1016/S0140-6736(18)30833-X
Znano je, da je živo srebro nevrotoksin, ki ima uničujoče učinke na možgane. Kopiči se v telesu in lahko povzroči izgubo spomina in druge nevrološke motnje:
ZASTRUPITEV Z ŽIVIM SREBROM ZARADI INTRAVENSKE APLIKACIJE
»Kronična zastrupitev s kovinskim živim srebrom lahko povzroči simptome centralnega živčnega sistema, vključno s tremorjem, blodnjami, parkinsonizmom, izgubo spomina in nevrokognitivnimi motnjami. Poročali so o korelaciji med naraščajočo izpostavljenostjo in upadanjem nevrološke funkcije. Huda izpostavljenost lahko povzroči dolgotrajen učinek na živčni sistem in delovanje možganov.”
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5704834/
Če bi bili pošteni, bi ugotovili, da je uporaba živega srebra kot zdravila povzročila številne dolgoročne nevrološke simptome, ki so jih imeli bolniki s sifilisom. Toda namesto da bi to priznali, so te simptome strpali v terciarno stopnjo in jim dali oznako nevrosifilis. Medtem ko bi že sama uporaba živega srebra kot zdravila morala zadoščati za dvom o številnih simptomih, naštetih pod okrilje sifilisa, je bilo sčasoma opuščeno kot zdravljenje za zdravilo, imenovano Salvarsan.
To zdravilo je ustvaril Paul Ehrlich (https://viroliegy.com/2022/05/01/paul-ehrlichs-side-chain-antibody-theory-1900-part-1/?utm_source=substack&utm_medium=email) in je bilo pridobljeno iz arzena, kemikalije, ki se redno uporablja za ubijanje ljudi. To zdravilo, znano tudi kot 606, so jemali zdravi ljudje brez simptomov, da bi si s tem zagotovili, da ne bodo zboleli.
To je bila v bistvu ena od prvih uporabljenih kemoterapij. Zdravilo je bilo nevarno in veliko nasprotnikov je pozivalo k njegovi ukinitvi zaradi neželenih učinkov, vključno z izpuščaji, poškodbami jeter ter tveganjem za življenje in okončine. Tako lahko še enkrat vidimo, da so zdravljenja povzročila iste simptome kot bolezen, ki naj bi jo povzročila bakterija, ki znanstveno nikoli ni bila dokazana kot vzrok:
SALVARSANOVE VOJNE
»PRED LETOM 1910 JE BILO EDINO RAZPOLOŽLJIVO ZDRAVLJENJE SIFILISA približno tako grozno kot bolezen sama: tekoča kovina živo srebro, ki je lahko povzročilo smrt ali poškodbe organov. Torej, ko se je pred 100 leti pojavil prvi klinično testiran povzročitelj sifilisa, je živo srebro hitro postalo najpogosteje predpisano zdravilo na svetu. »Ljudje, ki … niso kazali nobenih znakov bolezni … so prosili za odmerek ‘606’, samo da bi bili ‘popolnoma prepričani’ ,” je poročal neki ameriški zdravnik. Za zdravilom 606 je stal nemški zdravnik Paul Ehrlich, ki je dve leti pred tem prejel Nobelovo nagrado za svoje delo na področju imunologije. Toda ta prijazni znanstvenik ni vedel, da se bo kmalu zapletel v polemiko.
Ehrlichov pomočnik, japonski bakteriolog Sahachiro Hata, je našel način za okužbo kuncev z bakterijo Treponema pallidum, ki povzroča sifilis, in kot možna zdravila je dvojec preizkusil spojine arzena, ki sta jih razvila Ehrlich in kemik Alfred Bertheim. Ko je Hata intravenozno vbrizgal 606. snov, arfenamin, v žive živali, je ubil bakterijo sifilisa – ne pa tudi kuncev. Do septembra 1910 je bil 606 na trgu pod blagovno znamko Salvarsan.
Zdravilo je udejanjilo dve prejšnji Ehrlichovi ideji: kemoterapijo, izraz, ki ga je skoval za »zdravljenje organizmov, okuženih z določenimi paraziti, na tak način, da so paraziti iztrebljeni v živem organizmu … z uporabo snovi, ki so imele izvor v lekarniški retorti«; in “čarobna krogla”, kar pomeni zdravila, ki delujejo na mikroorganizme, ki povzročajo bolezni.
Vedar pa je bilo to čarobno kroglo težko uporabiti in stranski učinki – izpuščaji, poškodbe jeter in tveganja za življenje in ude – so dobesedno spodbudili nekatere zdravnike, da so obsodili 606. V tem, kar so zgodovinarji poimenovali kot Salvarsanske vojne, sta bila Ehrlich in Hata osramočena. Trdijo celo, da je za pridobivanje dobička od tega, kar so njihovi nasprotniki imenovali nevarna droga, frankfurtska bolnišnica prisilila prostitutke v zdravljenje s Salvarsanom. Ehrlich je bil obtožen kaznivega dejanja iz malomarnosti, čeprav je bil na koncu oproščen.
https://protomag.com/infectious-disease/paul-ehrlich-and-the-salvarsan-wars/
Čeprav bi lahko v nedogled razpredali o Ricordovi zvijači, upamo, da primeri iz zgornjih virov dajejo dovolj jasno sliko, da so bili isti simptomi bolezni ločeni v različne bolezni, ki temeljijo na najmanjših razlikah. Ricord je ustvaril hipotetični model za stopnje bolezni, ki je odražal zdravljenje, uporabljeno kot “zdravilo”. Če je nekdo dobil čankar po spolnem odnosu, so ga zdravili z živim srebrom, namesto da bi telesu omogočili naravno zdravljenje. Učinki te zastrupitve so se pokazali kot sekundarni simptomi razstrupljanja, ko je telo poskušalo izločiti živo srebro. Hujši simptomi, ki jih povzroča nadaljnja uporaba živega srebra, kot so nevrološke motnje in deformirane kosti, so bili postavljeni v kalup za sifilis.
Ko je postalo očitno, da je uporaba živega srebra preveč strupena, je bilo ustvarjeno drugo zdravilo iz še bolj smrtonosne spojine, arzena. Ta strup je povzročil izpuščaje vseh vrst in poškodoval notranje organe. Zaradi tega so ljudje izgubili okončine in življenje, dokler se ni pojavil penicilin, ki je zdravilo arzen zaradi njegove strupenosti potisnil na stran. Vendar to ni preprečilo, da bi bili simptomi, povezani z njegovo uporabo, dodani znamki sifilisa.
Zdaj imamo zdravljenje, ki temelji na nizkokakovostnih dokazih, ki lahko povzroči popolnoma enake simptome kot bolezen, ki naj bi jo pozdravilo, kar lahko privede do popolnega uničenja zdravja. Kdaj bo penicilin opuščen v korist naslednjega “manj smrtonosnega zdravila?” Kateri novi simptomi bodo vključeni v razširjeno patološko sliko sifilisa? Tako kot smo bili mi zavedeni v zdravljenje sorodnika na podlagi strahu, da bakterija čaka na pravi trenutek za napad, bodo na žalost tudi drugi podvrženi tej isti propagandi in deležni enakega strupenega zdravljenja. To ohranja krog strahu in nevednosti skozi stoletja dolgo goljufijo, ki je predolgo ostala skrita. Da bi uničili Ricordovo zvijačo, se moramo zavedati, da so bolezen in njene stopnje krinka za toksične učinke zdravljenja. Če se to zgodi, bomo morda končno enkrat za vselej končali prevaro s sifilisom.
Razlaga pojmov:
- *Tabes dorsalis je počasna degeneracija živčnih celic in živčnih vlaken, ki prenašajo senzorične informacije v možgane. Degenerirani so živci v hrbtnih stebrih hrbtenjače (del, ki je najbližje zadnjemu delu telesa) in prenašajo informacije, ki pomagajo ohranjati človekov občutek za položaj.
- **Čánkar ali spôlna razjéda je razjeda, značilna za nekatere bolezni, ki veljajo za spolno prenosljive. Beseda čankar izhaja iz stare francoske besede chancre, ki pomeni »majhna razjeda«, ta pa iz latinske cancer – »rak«.
- mehki čankar ali mehka spolna razjeda je mehka razjeda na spolovilu, ki naj bi jo povzročila bakterija Haemophilus ducreyi,
- mešani čankar ali mešana spolna razjeda je razjeda pri hkratni okužbi s sifilisom in mehkim čankarjem,
- trdi čankar ali trda spolna razjeda je razjeda, ki nastane na spolovilu v prvem stadiju sifilisa.
- ***Mida, Hôpital du Midi, Bolnišnica v Parizu (https://www.thelancet.com/journals/lancet/article/PIIS0140-6736(02)75610-9/fulltext)
- Avtor: Mike Stone
- Vir: https://mikestone.substack.com/p/the-syphilis-scam-ricords-ruse
- Prevod: Irena Z.
- Lektura: Darinka Z.
