Kako družinski vzorci posesivnosti pomagajo pri uresničevanju Agende?
Dokler si v moji hiši, boš delal tako, kot sem jaz rekel.
Mnogo nas pozna ta stavek. Dober je, ko smo majhni in potrebujemo nekoga, ki je odgovoren za nas. To so starši ali pa naši skrbniki. Tisti, ki nas imajo radi in nam želijo dobro. Vendar pa, ali ni morda lastnina doma, v katerem prebivamo, v tem stavku neustrezna. Morda bi bilo primerneje reči, dokler sem jaz odgovoren zate… Pa vendar tudi, če v vaši družini starši niso reševali vaših pubertetniških problemov na ta način, se vam kasneje v življenju lahko zgodi, da pridete nekam na tuje in vam je na »pladnju serviran« ta stavek.
Tako se začne. Začne se že v otroštvu. Lastnik doma postane vaš gospodar. Gospodar vaše intimnosti, osebnosti in odločitev. Skupaj s prihodom kapitalizma v Slovenijo se je namreč zgodila socialna kriza, katero povojna generacija staršev ni poznala. V socializmu so ob koncu šolanja dobili službo in na voljo najemniško stanovanje. Lahko so odšli na »svoje«. Babice in dedki, tašče in tasti pa so ostali na svojem področju. Seveda so imeli svoje težave, vendar pa v tem prispevku govorimo le o tej navedeni težavi.
Po medijih že dolgo odmeva, da se odrasli ljudje težko odselijo iz doma svojih staršev. Vendar pa problem ni vedno v tem, da tega kot osebnost ne bi bili sposobni storiti. Problem je finančne narave. Ko se postaviš na noge, finančno enostavno nisi sposoben odleteti iz svojega gnezda. Če imaš družino, se ponavadi en od partnerjev preseli k svoji tašči in tastu, pride na tuje. Stara starša ga začneta obravnavati kot svojo last. »Dokler si v moji hiši, boš delal tako, kot sem jaz rekel!« Posegata v intimnost in zaradi ljubega miru se začne partner podrejati njunim domislicam. Seveda je to problem tudi sina ali hčere, čeprav je ta ponavadi manj dovzeten za te kritike, saj je v domačem okolju in se tega manj zaveda. Problem je tu. In je pogostokrat tudi razlog za razpad partnerske zveze. Če ne prej pa, ko otrok odraste in podpore obeh staršev ne potrebuje več.
Potem prideš v službo. Seveda te takoj postavijo v neko »trapasto« hierarhijo, kjer ti poveljuje šef. Lahko, da je šef razumno in zrelo bitje, vendar pa so se skupaj z lastninjenjem državnih podjetij začele tudi spremembe pri izbiri predpostavljenih. Šef ali vodja ni bil več nekdo, ki je preudaren in ima izkušnje s stroko in vodenjem ljudi. Zdelo se je, da na pozicije prihajajo vedno mlajši, neizkušeni ljudje, ki so predvsem navajeni klečeplazenja pred svojimi nadrejenimi in gospodovalnega ravnanja nad svojimi podrejenimi. Na začetku je bilo to videti kot management majhnega otroka: »Toliko časa bom jokal in težil, da bodo izkušeni ljudje naredili tisto, kar morajo.«
Ker so to ljudje, ki so bili že od doma vajeni takšnih vzorcev, to nekaj časa prenašali, se je vzorec razvijal naprej. Vedno hujši pritiski, vedno več osebnega napadanja, vedno več posegov v zasebno življenje. Prenašanje osebnih napadov svojega nadrejenega, vedno več dela. Šef je bil nekdo, ki ni bil niti lastnik, bil je nastavljen na pozicijo, torej osebne odgovornosti za delovanje podjetja ni imel. Za vse je lahko okrivil svoje podrejene, ki so plesali tako, kot je on žvižgal. »Dokler sem jaz tvoj šef, boš delal tako, kot sem jaz rekel!« Argumenti niso več zalegli. Zalegli so le še »dobri osebni odnosi« s svojim nadrejenim.
Tisti, ki je imel dober odnos s svojim nadrejenim in ga je rinil navzgor (ponavadi tako, da je izdal svoje kolege), je imel možnost za napredovanje in je lahko kasneje postal šef ter nadaljeval z načinom svojega predhodnika. Zaupanje in vezi med sodelavci so se trgale. Ljudje niso bili več pripravljeni stopiti skupaj, čeprav je bila zakonodaja na njihovi strani. Zdravniki so sicer opozarjali na vedno več mobbinga in posledično z zdravstvenimi problemi med zaposlenimi, vendar pa, dlje kot do opozoril, nismo prišli.
Ljudje so se navadili, da je v primeru služenja denarja bolje skloniti svojo glavo, biti tiho in početi tisto, kar ti reče šef. Samo, da je zadovoljen, da imam v službi mir ter da prinesem domov svojo plačo, s katero se bom preživljal iz meseca v mesec. Če pa začnem sodelovati, bo pa še bolje, kajti potem imam možnost za napredek. Tako to gre. Sam si je kriv tisti, ki tega ne dojame. In ljudje. Postali so delovna sila, ki se prodaja. Miselnost pokvarjenih šefov: »Spokaj stvari in preseli v drugo državo, ker te potrebujemo tam ali pa napiši odpoved! Nisi osebnost! Si moja last.“
Na ta način so se začela vedno večja lastninjenja. Narod je izgubljal svoja podjetja, vendar zaradi nenehnega nerviranja na delovnih mestih in tudi doma, enostavno ni imel več energije, da se upre. Še tisto malo časa, ki mu je bilo odmerjeno za počitek, je raje izkoristil zase.
Potem je prišlo slavno leto 2020. Leto »plandemije«. Leto, ko se je začela intenzivno izvajati Agenda. Seveda, država smo ljudje. Vendar pa so nas tako navadili na vzorec, »Dokler bo na mojem, boš delal tako, kot sem jaz rekel!«, da se enostavno nismo več zmenili za krivice, ki so se nam pričele dogajati. Enostavno so nam ugrabili državo in se začeli obnašati tako, kot da je ozemlje in državljani njihova osebna last. Pod pretvezo, da lahko pišejo zakone, ki so v neskladju z Ustavo. Pod pretvezo, da lahko spreminjajo Ustavo. Pod pretvezo, da so njihova vsa zaščitena naravna območja, da so denar, ki ga dajemo v skupno blagajno njihova last….. Večina niti opazila ni, kako so nas pretentali.
Res je, da so tudi tisti, ki so bili med najbolj zavednimi, klecnili pod nevarnostjo virusa. Večina je imela takrat še zaupanje v zdravstvene ustanove. Zdaj pa ni več tako! Zdravniška prevara, ki se je začela pred več kot 100 leti, je razkrita.
Ljudje ozavestite se! Nismo nikogaršnja last! Ozemlje Slovenije je naše! Znebite se vzorca lastnine in se postavite zase, za svoje otroke, za svojo družino, za svoje domove, za ljudi v svoji okolici, za našo prelepo naravo! Gospodarski napredek je prevara! Uničuje življenjski prostor, v katerem živimo. Čas je za razvoj humanizma.
- Avtorica: Irena Z.
- Lektura: Desa J.
