Prehod iz “virologije toksinov” v današnjo “genetsko virologijo”
Avtor prevedenega članka je dr. Stefan Lanka in je bil objavljen v reviji WISSENSCHAFFTPLUS magazin 4/2020.
Še vedno velja domneva, da nevarni bakterijski beljakovinski strupi obstajajo v telesu. Nevarne naj bi bile tudi bakterije, kot je domnevno nevarna vijačna bakterija, ki naj bi izvrtala svojo pot od domnevne vstopne točke preko živcev v možgane.
Kar so virologi, zdravniki in znanstveni novinarji pozabili omeniti je to, da je bila teorija o beljakovinskih virusnih toksinih opuščena leta 1951. Tistega leta, sta bila izvedena dva kontrolna poskusa, da bi preverili teorijo o strupenem virusu:
- Tako domnevno poškodovana tkiva z virusom, kot tudi zdrava tkiva so izpostavili gnitju. Ugotovljeno je bilo, da so beljakovine, ki jih proizvajajo razgrajena tkiva enaka tistim, ki so gnila zaradi domnevne poškodbe z virusom. Kar je ovrglo domnevo o virusu.
- Poleg tega je bilo takrat ovrženo tudi dejstvo, da nihče nikoli ne bi mogel najti ali fotografirati kaj drugačnega pri bolnih ljudeh ali živalih, domnevno okuženih z virusom, kar ne bi bilo mogoče najti oz fotografirati pri zdravih osebah s pomočjo elektronskega mikroskopa. Tako je še danes.
Čeprav je bila takrat virologija kot znanost ovržena s temi uspešnimi kontrolnimi poskusi, pa se ni zgodilo nič. Na žalost so to opazili le pozorni bralci strokovnih revij. Še naprej so potekale uveljavljene cepilne akcije, ki so jih spodbujali manipulatorji oblasti, mediji pa so novico o zavrženi virologiji kot znanosti uspešno zatrli.
Cepilne kampanje niso bile ustavljene, čeprav bolezni zaradi virusnih toksinov niso bile več znanstveno veljavne. To se je zgodilo tudi zaradi molka zdravstvenih oblasti in znanstvenih skupnosti. Potem, ko se je virologija razveljavila, pa biologija in medicina še nista predlagali nobene druge razlage za to, kar je bilo prej opredeljeno kot virusni izbruhi znotraj teorije celice.
Pojavila pa se je nova teorija o naravi virusov. Ta se je oblikovala na podlagi dejansko obstoječe strukture, ki se imenujejo fagi. Te strukture nastanejo v bakteriji, kadar jih izoliramo iz svojega okolja in s tem preprečimo njihovo življenjsko važno izmenjavo z drugimi bakterijami in mikrobi.
Ko sem bil mlad študent, sem imel srečo, da sem izoliral takšno strukturo iz morja in preučil njeno strukturo, sestavo in interakcijo z okoljem. To me je vodilo neposredno na področje virologije, in takrat sem naivno domneval, da sem odkril neškodljivo razmerje med virusom in njegovim gostiteljem. To bi mi lahko omogočilo preučevanje izvora virusov.
Trideset let pozneje, ko so še naprej odkrivali nove primere teh struktur, ki jih danes imenujemo “velikanski virusi” pa je bilo jasno dokazano, da so te strukture iz začetka procesov, s katerimi se začne biološko življenje. Nekateri raziskovalci trenutno menijo, da so te strukture del četrtega kraljestva življenja skupaj s primordialnimi bakterijami, bakterijami in evkarionti.
Te strukture so znane kot fagi, pa tudi kot “virusi velikani”. Izjava, da jedo bakterije, je napačna. Lahko jih opišemo kot vrsto spore, ki jo tvorijo bakterije in preprosti organizmi, ko se njihovi življenjski pogoji spremenijo tako, da se ne morejo več optimalno razmnoževati ali preživeti.
Ta vrsta koristne strukture je vedno sestavljena iz niza tako imenovane dedne snovi DNK, ki je vedno popolnoma enake dolžine in popolnoma enake sestave. Ta DNK je vedno zaprta z membrano iz gostega materiala, iz katerega izhaja biološko življenje. To so fagi ali ‘velikanski virusi’ – ki jih sam raje imenujem bionte. Enostavno se jih da izolirati – torej gojiti in izolirati od vseh drugih oblik življenja. V izolirani obliki se z lahkoto tudi biokemično analizirajo. Vsaka biokemična karakterizacija razkriva, da je nukleinska kislina faga / virusa velikana vedno popolnoma enake dolžine in ima vedno popolnoma enaka sestavo. V resnici so bili fagi desetletja edini vir čiste nukleinske kisline (DNK) v biokemičnih študijah.
Proces oz. vnos in sproščanje iz bakterij, ki je bil dokumentiran pod elektronskim mikroskopom, pa so razlagali kot okužbo. Brez kakršnih koli dokazov so trdili, da fagi napadajo bakterije, jih posilijo, jim vsiljujejo svojo nukleinsko kislino in da bakterije zaradi tega umrejo.
V resnici je situacija precej drugačna. Samo bakterije, ki so izredno samorodne, t.j. da se nenehno razmnožujejo brez stika z drugimi bakterijami ali mikrobi, se pri metamorfozi spremenijo v fage. Ta preobrazba pa se napačno razlaga kot smrt bakterij, ki jih povzročajo fagi.
Medtem, ko bakterije, ki jih izoliramo ne odmrejo, ko nanje nanesemo druge fage v poljubni količini. To je tudi razlog, zakaj pogosto citirana Fagoterapija kot nadomestek za antibiotike, na primer za zatiranje bolečine in drugih simptomov – tako kot pri vseh drugih zastrupitvah – nikoli ne bo delovala v predvidenem smislu.
Avtor: dr. Stefan Lanka
- Vir:
- WISSENSCHAFFTPLUS magazin 4/2020 – stran 4 – https://wissenschafftplus.de/uploads/article/The-Initiators-of-the-Corona-Crisis-Have-Been-Clearly-Identified.pdf
- On the history of early virus research. How technical progress in the investigation of “filterable” infectious agents developed the understanding of the nature of viruses. Reprint nr. 125 (1999) of the “Max-Planck-Institute for the history of science, 89 pages.
- Prevod: Irena Z.
