Humanitarne akcije kot psihološke operacije in tajne finančne transakcije

Humanitarne organizacije, ki zbirajo denar, da bi kupile nekaj za revne, so morda prišle do kakšnega pametnega trgovca z dobro idejo tako zase kot za kupce njihovega blaga.

Recimo, da imate trgovino, ki prodaja raznovrstno blago in opazili ste, da vam čokolade ne gredo v prodajo, ker veliko ljudi nima denarja za to. Prodate jih tisoč na mesec in še toliko bi jih lahko prodali, če bi jih lahko kupil vsak, ki si jih želi.

Kaj lahko storite? Ustanovite dobrodelni sklad in privabite tiste, ki imajo dodaten denar, da kupijo čokolade za revne. Le narediti morate dobro in ganljivo psihološko predstavo, skozi katero se boste dotaknili srca ljudi, ki imajo denar. Najemite nekaj znanih likov, najboljših igralcev, za to srce parajočo predstavo in podkupite več vplivnih medijev (tj. odgovornih urednikov časopisov in TV), da promovirajo vašo humanitarno akcijo in rezultat je tu. Seveda skrijte tisti “mali” detajl, da ste kot trgovec organizator celotne akcije in imeli boste uradno “humanitarno akcijo”, ki jo bodo ustanovili nekateri samozavestni “dobri ljudje” z željo po nakupu čokolad za uboge otroke. Seveda izključno v vaši trgovini.

Sčasoma bo v vaš “humanitarni sklad” prihajalo vedno več “dobrih” donatorjev, tako da boste lahko plačali igralce in novinarje ter posebno upravo sklada, preostanek denarja pa bo končal v vaši trgovini. Ker jo bodo ubogi prejemniki čokolade prejeli v dar, lahko v sklad prodate tudi tiste, ki so že s pretečenim rokom.

Podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Sčasoma se boste lahko zatekli k raznim drugim trgovskim trikom. Tako lahko lačnim sčasoma dostavite vedno manj čokolade, v medijih pa prikažete, da se jo distribuira veliko več, ker boste lahko iz denarja sklada plačali dobrim računovodjem, da bodo knjižili vsak evro ali dolar tako, da izpade, da gre ves denar za čokolado za reveže in da so aktivisti sklada in uredniki delali za…

Humanitarne akcije v službi poslovnega interesa

Končno lahko z denarjem iz sklada nevidno financirate močno politično stranko in njene poslance za sprejemanje takšnih zakonov, da bi humanitarni skladi, kot je vaš, dobili poseben status v določilih zakona o davkih, carinah in podobno. Tako je lahko vaš “humanitarni sklad” oproščen vseh dajatev, ki jih morate plačati kot trgovec.

Potem je treba samo ustanoviti fonde, jih pomnožiti in povezati z drugimi trgovci in sčasoma ugotoviti, kako ta denar, ki ga država ni več pripravljena nadzorovati, ker ne prinaša denarja v njen proračun, prenesti na razne računi. Več sredstev in računov imate, bolj lahko izbrišete sled denarja. Tako lahko vaš denar od “humanitarnih dejavnosti” konča pri kakšni “majhni” z bombami in puškami oboroženi skupini, ki bo terorizirala trgovine vaših konkurentov.

Ta denar lahko porabite za nakup celotne tovarne čokolade in če potrebujete surovine za njihovo izdelavo (kakavovec, ki raste na oddaljenem tropskem ozemlju, kjer vam ga predsednik noče dati za malo denarja in malo obresti), lahko pošljete teroriste in bombnike, ki bodo tam še dodatno ustvarili kaos po vsej državi.

Najbolje je narediti versko ali etnično razdelitev, da postane življenje navadnih ljudi neznosno, zato je treba tja angažirati “mirovnike” ZN ali NATA z letali in bombami, da se situacija pomiri. In to se seveda imenuje “humanitarna akcija”. Ko tak nekooperativni idiot, predsednik države ali vlade izgubi oblast, pošljete svoje “humanitarce”, da reorganizirajo stiske in obubožane ljudi, da bodo delali na plantažah kakavovih dreves in zaslužili nekaj denarja.

Naj se vaš projekt imenuje “humanitarna naložba v ustvarjanje trajnostnega razvoja”. In seveda denar vložite tako, da ga kot donacijo podarite podjetju gojenja in izkoriščanja kakavovca.

Reveži bodo veseli, da bodo imeli vsaj kaj početi in prodati za proračun, vi pa samo pridete in poberete kakav. In potem prodajate čokolado po vsem svetu po desetkrat višji ceni.

Seveda je posel s čokolado le eden od njih. Prek “humanitarnih skladov” lahko povečate prodajo česarkoli: na primer zastarelih in rakotvornih mamografov (če najdete skorumpirane ljudi, ki jih boste ustoličili na položaje zdravstvenih ministrov v državi – predvideni regiji, zaradi česar bo mamografija po zakonu celo obvezna za vse ženske, tj. “zdravstveni pregled”) ali pa prodate večje število inkubatorjev za dojenčke, če se najde dovolj aktivistov v akciji, ki jo vljudno imenujete “Bitka za dojenčke”. Lahko prodajate računalnike, razne medicinske diagnostične naprave (ki ne bodo nikoli nikogar ozdravile).

V vsakem primeru se ti odprejo vrata v fantastičen posel, šele ko ti uspe ustvariti humanitarno iluzijo iz svojega požrešnega trgovskega zagona. Za ta posel morate imeti vsaj štiri pogojne dejavnike:

1. Človeško katastrofo.
2. Skorumpirane zbiralce sredstev – ljudi z imenom in ugledom, ki bodo zbirali denar v skladu.
3. Medijsko promocijo.
4. Izkušene računovodje ali bankirje, ki bodo denar usmerili tja, kjer vam kot trgovcu ustreza.

Najbolje je, da imate lastno banko, ki namešča po vsem svetu. Učinek vsega tega je, da večina zbranega denarja konča na računu vašega podjetja. Če bodo skozi vaša sredstva (zaradi velikih katastrof) tekle milijarde evrov ali dolarjev, boste zaslužili fantastičen denar, za katerega sploh ne boste plačevali davkov, javnost pa ne bo vedela, kako bogati ste.

Najmočnejše “humanitarne organizacije”, ki jih uporablja plemstvo in se na političnem odru pojavljajo pod imenom “mednarodna skupnost”, so: UNHCR in UNICEF ter Mednarodni Rdeči križ. Če ne bi bilo katastrof in vojn ali “etničnih” in “verskih spopadov”, poplav, cunamijev itd., se milijarde dolarjev ne bi prelile prek njihovih računov, na deset tisoče zaposlenih v teh organizacijah pa bi ostalo brez izdatnih plač in ugodnosti. Zato stari trgovski pregovor pravi: »Če ni trga, ga je treba narediti.«

Poleg teh največjih mednarodnih humanitarnih organizacij v svetu upravlja ogromno zasebnih in državnih humanitarnih skladov v različnih regijah in se po potrebi ustanovijo glede na katastrofo.

Primer Haitija in Srbska »mirovna« sramota

Bill Clinton je eden največjih in najbolj očarljivih profesionalnih zbiralcev sredstev za “humanitarne” akcije. Njegov sklad “Clinton Foundation” je dobro znan. V humanitarnih akcijah v imenu družine Rockefeller je nenadomestljiv, uradno pa ga najema ameriška vlada.

Nasploh je cela družina (žena in hči) specializirana za zbiranje sredstev od podjetij in posameznikov z vsega sveta, še posebej pa so jim všeč bogati donatorji iz Kitajske, kamor so iz ZDA prelili na stotine milijard dolarjev naložb, da bi Kitajski posel potopil ameriške nacionaliste, ki niso našli, ali pa ne želijo najti skupnega jezika z globalisti z trgovskega kartela v Londonu. ZDA že leta vzdržujejo dotok blaga in denarja z Daljnega vzhoda in drugih delov sveta, medtem ko ameriško gospodarstvo stagnira. Kitajska je večino ameriškega dolga kupila prav zato, da ga ne bi mogli Američani in se tako odkupiti iz suženjstva mednarodnih bankirjev.

Po uničujočem potresu na Haitiju januarja 2010 (ki ga je ameriški Pentagon verjetno “intuitivno predvidel”, da se bo zgodil, zato je dan pred potresom v regijo poslal “reševalne” vojne ladje) sta Clinton in njegova hčerka Chelsea takoj začela zbirati denar in pošiljati pakete hrane in vode na Haiti.

Zaradi velikega števila nevladnih organizacij (tj. agencij), ki delujejo na Haitiju, se ta država pogosto v žargonu imenuje Republika nevladnih organizacij (NVO Republika Haiti). Nevladni sektor je tako okupatorska sila, ki skrbno spremlja, da se Haitijci nikoli ne osvobodijo suženjstva in gospodarskih plenilcev iz Britanije in Francije, saj jim je nekoč skoraj uspelo odplačati vse svoje dolgove.

Tako je še dve leti po potresu okoli 360.000 Haitijcev živelo pod šotori in imelo samo en obrok na dan. V potresu, ki ga je Pentagon “predvideval”, je umrlo 250.000 ljudi, kolera pa jih je vzela še 7.750, potem ko so strokovne “humanitarne” enote ZN prevzele sanitarno varnost celotne regije.

Po nekaterih ocenah je bilo po letu 2010 na Haitiju približno 3 milijarde dolarjev samo individualnih donacij, z vladno pomočjo pa je bilo zbranih še 6 milijard dolarjev.

Analiza Centra za globalni razvoj o tem, kje je ves denar končal, je pokazala, da je manj kot 10 odstotkov celotnega zneska šlo haitijski vladi, manj kot 1 odstotek pa organizacijam in gospodarstvu. Tretjina celotnega sklada je bila dejansko vrnjena donatorjem in državam donatorkam, da bi jim nadomestili njihovo lastno civilno in vojaško uspešnost v tej katastrofi. Večina preostalega denarja je ostala mednarodnim nevladnim organizacijam in njihovim zasebnim izvajalcem v različnih podjetjih.

Na stotine tisoč ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo, je t.i. “Mednarodna skupnost” zgradila komaj 5000 novih domov. Kljub temu, da je kriminala in umorov na Haitiju približno 6,9 % na 100.000 prebivalcev (v New Orleansu je 58 %), je bilo veliko denarja porabljenega za “varnost”, tj. oboroženih sil ZN, ki si jih Haitijci nikoli niso želeli na svojih tleh. Letni proračun te “mirovne” in “varnostne” misije ZN za obdobje 2012-2013 je znašal približno 644 milijonov dolarjev, le ta bi pokrila gradnjo kar 58.000 poceni hiš, ki bi zadostile potrebam haitijskih brezdomcev.

USAID je gradil ceste v Afriki za prevoz zlata

Državni humanitarni sklad USAID in njihov “nacionalni razvoj” denar ameriških davkoplačevalcev rad namenja v Afriko, Azijo, pa tudi v postkomunistično vzhodno Evropo in Rusijo. Najbolj zanimive so regije, ki jih je zahodna vojska (zaveznice ali NATO) najprej bombardirala, oziroma kjer je prišlo do hudih (nekoliko povzročenih) medetničnih oboroženih spopadov med državljani. Tako ti “humanitarci” pomagajo pri “okrevanju” konfliktov in v vojni razdejanih revnih, tako da povezujejo njihove kmetije ali rudno bogastvo in delovno silo z interesi oblasti in globalnih trgov.

Za ljudi je skrivnost, da so bili lastniki prisotni z denarjem iz svojih “humanitarnih” skladov že pred izbruhom oboroženih spopadov v regiji. Tako oboroževanje lokalnih upornikov in paravojaških vojsk ter teroristov vedno ostaja velika skrivnost za medije. Od kod, na primer, afriškim revežem, ki nimajo ne vode ne hrane, denar za oskrbo z orožjem? In za tujo valuto ga uvažajo z zahoda ali iz Rusije.

Tako so npr. v Kongu, v regiji, zelo bogati z zlatom, nenadoma izbruhnili oboroženi spopadi med lokalnimi plemeni. Ker potekajo tudi poti za prevoz zlata skozi Ruando, sta se plemeni Hutu in Tusti leta 1994 nenadoma in močno “spopadli”, čeprav sta vedno živeli skupaj. Neodvisni novinarji pravijo, da so vse to sponzorirali belgijski misijonarji iz “Afriške celinske misije”, ki so oborožili lokalno kongovsko stranko pod vodstvom nekega Thomasa Lubange (2002), glavni dobičkar genocida v Ruandi leta 1994 pa je njen sedanji predsednik Paul Kagam (lutka Zahoda).

Lastnika rudnikov zlata v tej regiji sta francoska tajkuna Jacques in Alvaro Hachuel, njihovo rudarsko podjetje pa se imenuje “Muana Africa”. Evropski direktor rudnika Muana Africa Etienne Danny je leta 1974 začel svojo kariero z ropanjem afriških mineralnih surovin prek Congo Umicor, v nekdanjem belgijskem rudarskem velikanu Union Miniere.

Muana Africa je lastnica celotne zlate žile v Zaniju, bližnje ceste, po katerih se to zlato prevaža, pa so bile zgrajene s pomočjo donacij USAID. Prek njih se je zlato izvažalo v Tanzanijo, ki velja za zelo kriminalno državo v afriškem plenjenju, saj gre skoznjo največje prevažanje orožja v Ugando.

USAID je pomagal pri pridelovanju gensko spremenjenega krompirja in zastrupljal nosečnice

USAID je financiral tudi znanstvenike z univerze Michigan State, da bi izdelali posebno gensko spremenjeno sorto krompirja za Afriko. Cilj je bila “humana misija za izkoreninjenje lakote v Afriki”, saj je bilo ugotovljeno, da krompirjevi molji povzročajo veliko škodo industrijskemu pridelavi krompirja v afriški regiji.

Ta gensko spremenjen krompir je bil odporen na pesticide in antibiotike, s katerimi je bil škropljen. A drugi strokovnjaki pravijo, da so omenjeni krompirjevi molji pravzaprav jedli le liste, zato gensko spremenjena sorta ni imela nobenega učinka, razen med skladiščenjem plodov. Če bi molji neusmiljeno napadali vsa polja, zasajena s krompirjem, znanstvenikom ne bi bilo treba dostaviti več sto tisoč krompirjevih moljev in jih spustiti na njivo, da bi preverili, ali grizejo, kar je bilo storjeno in skrito pred mediji in javnostjo.

Zdaj vsaka celica tega gensko spremenjenega krompirja vsebuje antibiotik kanamycin, ki je tako vstopil v prehranjevalno verigo v Afriki in ki, kot je že dolgo znano, prehaja skozi posteljico pri nosečnicah in s tem v plod. In proizvajalec tega antibiotika je to že zdavnaj predstavil vsem nosečnicam in ga označil za zelo tveganega zanje. Toda “humanitarci” so to ignorirali.

USAID je znan tudi po uvedbi različnih zelo strupenih cepiv v Afriki, ki so usmerjena predvsem na otroke in ženske, na Filipinih pa je izbruhnil škandal, ko je bilo razkrito, da sklad stoji za programom organske sterilizacije žensk v dveh regijah leta 2005. Številni filipinski zdravstveni delavci so sočasno sodelovali z USAID in Mednarodnim načrtovanim starševstvom, ki je sprožilo program nadzora prebivalstva med katoliškimi narodi. Dr. Ligaya Acosta, nekdanja namestnica ministra filipinskega ministrstva za zdravje, je zaradi tega odstopila.

Športniki kot zbiralci

Kot zbiralci sredstev raznih “humanitarnih” skladov najpogosteje najemajo znane igralce in tudi vrhunske športnike, ki ne morejo dobiti vrhunskih pogodb z močnimi proizvajalci športne opreme in možnosti igranja na vrhunskih turnirjih, če se ne odrečejo imenu in angažmaju, ampak tudi delu njihovega zaslužka v raznih “humanitarnih” akcijah. (Seveda gre večina denarja v neznano smer.)

Sicer pa so zato tako igralci kot športniki plačani z ogromnimi vsotami denarja za nekaj, kar v resnici ni vredno niti tisočinke zneska, po katerem je ocenjeno njihovo delo. Šport je velika poraba energije in brez produkta. Običajno prelivanje veliko denarja na številne račune. Športniki so torej bolje plačani sužnji.

Zbiranje sredstev so tako glamurozne zabave za tiste, ki morajo “poklicati” šefe. Čast, da opravi to delo, tj. držanje daritvene vrečke ima zbiralec sredstev. In priljubljeni Bill Gates, ki se predstavlja kot “eden najbogatejših ljudi na svetu” in njegovo ime povezujejo z Microsoftom, je le zbiralec sredstev in plemeniti služabnik.

CIA agenti preoblečeni v Hollywoodske akterje in režiserje?

UNHCR ima od 2001 kot svojo blagovno znamko katoličanko Angelino Jolie. V javnosti je manj znano, da je članica odbora za zunanje zadeve, ki ga je formalno ustanovila družina Rockefeller, v resnici pa gre za politično vejo Londona, prek katere se ustvarja zunanja politika ZDA. Angelina Jolie je kot vplivna agentka Kitajsko in Rusijo javno pozvala, naj uporabita svoj veto in pritiskata na Sirijo. (Neka igralka s svojo igralsko “avtoriteto” usmerja dve domnevno najmočnejši sili na svetu, kakšno politično pot bosta ubrali. Afera! Ali pa je samo javno poslala sporočilo tistim na vzhodu, ki bi morali oblikovati javno mnenje o tem vprašanju).

Angelina Jolie s svojimi skromnimi igralskimi sposobnostmi igra v hollywoodskih propagandnih filmih, ki promovirajo nujnost vmešavanja CIE in ZDA v “humanitarne” operacije po vsem svetu (kjer sta zlato in nafta).

V Kongo je odpotovala tudi leta 2003 v spremstvu kongovskega obveščevalca in člana Mednarodne krizne skupine Johna Prendergasta, ki je v stiku vojsko afriških “odpornikov”, ki se zbirajo v organizaciji “Save Darfur” z vrhunskimi psihološkimi operacije.

V Sarajevu je promovirala “svoj režiserski” film “Dežela krvi in medu”, ki opravičuje humanitarno posredovanje NATA v Bosni. Njenemu obisku in intervjuju z njo je sledila televizija Al Jazeera, kot bajagi “neodvisna arabska televizija”, za katero je znano, da ima vedno ekskluzivne posnetke in objave Al Kaide.

Poleg politične promocije je Angelina Jolie tudi agent vplivne kancerogene farmakomafije, katere cilj je množično ustrahovanje žensk z rakom ter spodbujanje kemoterapije in mastektomije (česar sama Angeline Jolie seveda ni uporabila). Globalistični mediji so seveda temu dali veliko publiciteto. Žal je in bo na to padlo veliko naivnih in mladih žensk. Ali ni za otroke bolj donosno sesati umetno mleko? Posvojiti otroke vseh barv in ras kot globalistični projekt, ki bo krojil družino v prihodnosti, je še ena promocijskih nalog Angeline in “velikega igralca” Brada Pitta.

UNICEF ima Mio Farrow, UNHCR pa uporablja tudi ime Bena Afflecka, prav tako vplivnega agenta, ki igra igralca in ki je s “svojim” filmom “ARGO” ameriški naivni javnosti pokazal, zakaj bi morala Amerika čim prej vojaško posredovati v Iranu, ki je prikazan kot velika nevarnost za Zahod.

V tej hollywoodski agenciji je zaposlen tudi George Clooney, ki se je prav tako pridružil Johnu Prendergastu pri promociji pomoči Kongu, ki jim jo je poslal Nobelov nagrajenec in “mirovnik” z bombami – Barack Obama. Prendergast, ki je bil opisan kot “vodilni ameriški borec za človekove pravice”, je pred tem potoval po Sudanu in po osrednji Afriki s takrat izvoljenim bodočim predsednikom Ruande Paulom Kagamom, ki ga danes imenujejo zahodni trojanski konj in vojni genocidni dobičkar v Afriki. Kagam sodeluje s “humanitarnim” skladom Billa Clintona.

• Avtor: Ivona Živković
• Vir: www.ivonazivkovic.net (objavljeno avgusta 2013)
• Prevod: Iztok Kokalj