Bodi priden in ubogaj
Verjetno je otroštvo vseh nas zaznamovano z besedami »priden bodi« in »ubogaj me«. Kolikokrat se vam zgodi, da jih tudi sami izrečete? Ali se zavedate, kakšne posledice imajo na samopodobo vašega otroka? Mogoče se vam zdijo nedolžne, čez nekaj minut pa se boste raje za jezik ugriznili. Pa poskusimo. Izrecite jih še zadnjič, a tokrat sebi. Kakšne občutke vam sproži? Lahko vam zaupam, da te besede izgovori tisti, ki čuti nemoč in ne ve, kako bi drugače lahko vplival na potek dogodkov.
Najprej spoznajmo nekaj osnov transakcijske analize in ego stanja, ki vam bodo še velikokrat prišla zelo prav, še posebej pri razumevanju odnosov. Ko se nekdo postavi v ego stanje starša, pri drugemu sproži ego stanje otroka. In obratno. Ste že poskusili prositi otroka za pomoč in se delati, da ne zmorete nekaj narediti brez njegove pomoči? Ne glede na to, da je otrok, se bo postavil v ego stanje starša, saj ste se vi obnašali kot otrok. Pomagal vam bo in vas držal za roko, peljal po poti in skrbel za vas. To je podzavesten in avtomatičen odziv, tudi v svetu odraslih.
Cilj odnosa ni biti v podrejeni in nadrejeni vlogi. Cilj dobrega odnosa naj bi bilo spoštovanje, takrat sta obe strani motivirani za dobro drugega. V takšni interakciji vas bo otrok upošteval, ne pa »ubogal«. Ali je to le igra besed? Pri »uboganju« otrok dela tisto, kar vi želite, saj se boji posledic. Ko se obrnete na drugo stran, bo delal po svoje. Če vas upošteva, mu vaše mnenje nekaj pomeni in ga bo ponotranjil, pa bo enako delal tudi, ko vas ni zraven. Zanj postanete vzornik. A si ne želimo tega?
Biti priden ni nič drugega kot se podrediti. Prvo leto otroka učimo hoditi in govoriti, potem pa biti pri miru in tiho, mar ne? Ali zares postane moteč dejavnik, ki naj bi bil priden, neviden in sledil ukazom? Ta zahteva hkrati ustvari zmedo pri podrejenemu, saj ima vsak drugo predstavo »pridnosti«, vsak ima svoje zahteve in svoja pravila. Če želite otroka, ki ni v stiku s sabo, temveč le išče signale, kako naj bi zadovoljil ljudi v svoji okolici, potem zahtevajte, naj bo priden. V nasprotnem, raje se ugriznite v jezik in delajte na spoštovanju. Razložite otroku zakaj se vam zdi pomembno, da ravna po vaših napotkih. Pogovarjajte se. S tem ustvarjate varno okolje, kjer otrok lahko sprašuje in spoznava svet. Čim več mu dovolite učiti se iz svojih izkušenj in z njim predelujte vse, kar doživlja. Takrat vas bo upošteval. Ker boste tudi vi njega. Slišali ga boste in lažje razumeli njegove potrebe.
Jaz si želim vzgojiti posameznika, ki bo upal razmišljati s svojo glavo in risati nove poti. Nekoga, ki ne bo sprejemal vseh pravil brez premisleka in jih le »ubogal«. Kajti prav to je razlog, da ženska ostane ob moškemu, ki je nasilen. Prav to je razlog, da otrok ne pove, ko ga učiteljica žali. Prav to je razlog, da človek verjame, da je nesposoben ker mu je to povedal njegov šef. Ali si res želimo to za svojega otroka?
Avtoritaren pristop je krajša pot do cilja, tako kot je čokolada hitrejša pot do energije. Učinek je enak. Dolgoročno pa to nikakor ni tisto, kar je dobro za nas oziroma otroka. Sočutje zahteva čas, prisotnost v trenutku in pristen odnos. Ni lažja pot, se strinjam. Ne obupajte nad sabo, če vam ne bo vsakič uspelo izpeljati kot bi si želeli. Velik korak pa je že zavedanje pomena besed, ki nas vsakodnevno obkrožajo – »priden bodi« in »ubogaj«. Naslednjič, ko ti uidejo, vsaj pomisli na njihovo ozadje in na svoj namen. Ugotovil boš, da čutiš nemoč. Takrat si vzemi nekaj sekund, ustavi čas, otroka poglej v oči in drug drugega z nasmehom opolnomočita. Oba bosta ob tem zrasla.
