Diskriminacija? Ne, hvala!
Diskriminacija se v naših življenjih, še posebej v zadnjem letu dni, vse pogosteje pojavlja. Le kdo bi si mislil, da biti zdrav, pomeni biti diskriminiran, da je zdravemu človeku onemogočen dostop do banke, pošte, bencinske črpalke, avtobusnega prevoza in vlaka. In če nimaš tistega famoznega PCT-ja, da sploh ne moreš do zdravnika, pa čeprav redno plačuješ tako obvezno kot tudi dodatno zdravstveno zavarovanje.
Časi so res »zanimivi« in naše osnovne človekove pravice so iz dneva v dan bolj kršene z nezakonitimi in protiustavnimi odloki. Sodišča molčijo, Ustavno sodišče niti ne pisne in Varuh človekovih pravic je izgubil svoj namen in pomen. Le kam smo prišli? 🙁
S kakšno pravico pišem o diskriminaciji? Sem bil kdaj diskriminiran? Zaradi svojih težav s sluhom (uporabljam slušni aparat od prvega razreda OŠ), sem bil pogosto tisti, ki nekako ni sodil v »sistem« in je bil nek »moteči faktor« v samem izobraževalnem procesu. V času šolanja sem zaradi tega doživel kar nekaj nepravičnih obravnav in za to, da sem uspešno dokončal šolanje, sem moral vložiti še enkrat več časa, energije in volje, kot ostali. Ne glede na vsa polena, ki sem jih dobil pod noge in ne glede na to, da so nekateri učitelji imeli do mene podcenjevalni odnos, sem uspešno zaključil tako osnovno šolo, kot tudi srednjo šolo in fakulteto.
Vendar pa se s šolanjem moja diskriminacija ni končala. V času iskanja zaposlitve sem bil na mnogih razgovorih in testih med najboljšimi ali celo najboljši, vendar, ker sem imel težave s sluhom in nisem mogel učinkovito komunicirati preko telefona, sem »izpadel iz igre«. Ni bilo prijetno in tudi bolelo je, ko sem videl, da ne glede kako se potrudim, da za to in to delovno mesto nisem dovolj (slušno) dober.
Sicer sem že skoraj 20 let samostojni podjetnik, ker sem ugotovil, da nekako ne spadam v »sistem« velikih podjetij in tako sem se leta 2002 podal na svojo poslovno pot z vsemi vzponi in padci, ki jih prinaša podjetništvo.
Ko so lansko leto nastopile »obvezne maske« v zaprtih prostorih, pa sem bil ponovno diskriminiran, saj so mnogi sogovorniki, kljub moji prijazni prošnji, še vedno niso želeli sneti maske, da bi jim lahko bral iz ustnic. Tako mi ni preostalo drugega, kot da pišem Varuhu človekovih pravic. Po kar nekaj tedenskem čakanju sem le dobil njegov odgovor o čemer si lahko več preberete tukaj.
Tisto, kar me najbolj čudi pri maskah, pa je to, da se ustrezne inštitucije, ki bi se morale postaviti v bran ljudem s težavami s sluhom (npr. Zveza gluhih in naglušnih Slovenije) niso storile nič konkretnega, da bi se situacija spremenila in da bi pri komunikaciji lahko svobodno komunicirali kot človek s človekom. Ko sem v eni TV oddaji omenil, da Sars-COV2 virus sploh še ni bil izoliran po Kochovih postulatih, pa so tisti del izrezali. Pač, resnica v teh korona časih ni popularna in tudi ni dovoljena.
Kar se tiče politikov, zdravnikov in farmacevtov – za slednje je že dolgo časa znano da posredno ali neposredno sodelujejo pri različnih »čudnih poslih« in izigravajo zakonodajo ter prejemajo dvomljiva finančna sredstva. Toda, tisti, ki bi se v teh časih morali postaviti na stran otrok (učitelji, ravnatelji, šolski psihologi in starši), pa so večinoma tiho ter pokorno in vestno izvajajo nezakonite, diskriminacijske in protiustavne vladne odloke.
Biti v teh časih necepljen ter skrbeti za svoje zdravje, pomeni biti diskriminiran oz. te označijo za anticepilca, zanikovalca virusa ali teoretika zarote. Mnogi prijatelji in znanci mi redno poročajo kakšne diskriminacije se dogajajo v šolskem sistemu in kako šikanirani so tisti, ki ne želijo nositi mask ter se ne želijo cepiti z eksperimentalnim cepivom, ki je vse prej kot zdravilo.
Ob tem se spomnim kako sem se včasih sam počutil, a obenem se zavedam, da je to novodobno gestapovsko obnašanje v šolskem sistemu daleč stran od poslanstva, ki ga imajo učitelji in učiteljice. Od kolegice sem tako pred dnevi dobil tale SMS: “Hčerka mi je ravnokar sporočila, da mora cel razred domov, ker je bil en sošolec v stiku z okuženim. In za vse (razen 7 cepljenih otrok) pouk odpade.” A kolikor vem to še zdaleč ni edini tovrstni primer v našem šolstvu, ko je zdravo kmečko pamet zamenjal korona terorizem. Šola naj bi bila namenjena druženju, učenju, športu, vendar pa je žal postala prostor za diskriminacijo, prisiljevanje ter številne čustvene in duševne stiske.
Igra oblasti je preprosta – razdružiti ljudi in jih nahujskati enega proti drugemu. Ob tem sem spomnim na zgodbo Alexa Mortona o rdečih in črnih mravljah.
Če v puščavi ujamete 100 rdečih ognjenih mravelj in ravno toliko velikih črnih mravelj ter jih zaprete v steklen kozarec, se najprej ne bo zgodilo nič. Toda, ko boste silovito stresli kozarec in jih stresli nazaj na tla, se bodo mravlje začele bojevati in ne bodo odnehale, dokler se ne bodo pobile med seboj. Stvar je v tem, da rdeče mravlje mislijo, da so črne sovražnik in obratno. V resnici pa je sovražnik tisti, ki je stresel kozarec. Natanko to se danes dogaja v družbi. Pravo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je torej: “Kdo trese kozarec in zakaj?”
V teh trenutkih smo kot narod na žalost »umetno« razdeljeni – cepljeni in necepljeni, testirani in netestirani, preboleli in nepreboleli, levi in desni, črni in beli, s PCT-jem in brez PCT-ja, cepilci in anticepilci … a ob tem pa žal mnogi ne opazijo, da smo dejansko vsi na istem vlaku in da je samo od nas skupaj odvisno ali bomo ta vlak pogube uspeli zaustaviti ali ne.
Sedaj ni čas za ločevanje in diskriminacijo, temveč za združevanje, sočutje in pogum, da odločno rečemo NE vsemu, kar nas razdružuje, uničuje, posiljuje ter protipravno posega v naše telo. Prišel je čas za svobodo, srčnost, zdravje in osebno integriteto. Ljudje nismo »virus« in to tudi nikoli nismo bili. Smo veliko, veliko več, kot si mislimo in v teh težkih in prelomnih časih, je napočil trenutek, da ohranimo pokončno držo, ljubezen do sebe in sočloveka ter končno spoznamo svojo veličino. Skupaj in brez delitev nam bo zagotovo uspelo, da spet zaživimo v svobodi, ki je naša rojstna pravica! 🙂
