Kam je izginila človeškost?

Kaj se dogaja z ljudmi? Ali še uporabljajo zdravo kmečko pamet? So sploh še ljudje v pravem pomenu besede, ali pa so zgolj roboti? To se sprašujem po nekaj zadnjih dogodkih na različnih lokacijah, kjer so »obvezne maske«.

Pred dnevi sem bil v lekarni in sem šel po Lekadol. Za šalterjem, zaščitenim s pleksi steklom, je stala farmacevtka z masko na obrazu. Ko pridem na vrsto rečem: »Lekadol, navadni, eno škatlico. Hvala.« Gospa je še nekaj povedala oz. me vprašala, a jaz je nisem razumel, ker uporabljam slušni aparat in berem iz ustnic, nakar ji povem: »Gospa, ne razumem vas, prosim snemite masko, ker berem iz ustnic.« Gospa niti pod razno (in to za pleksi steklom, po vsej verjetnosti že cepljena in polno »zaščitena« kot medved) maske ni želela sneti. Kaj je naredila? Šla je po dve različni vrsti Lekadolov in mi jih pokazala. Iz njene neverbalne komunikacije sem nekako razbral, da me sprašuje katerega od teh dveh Lekadolov bom vzel.

Podobno je bilo tudi pred dvema mesecema, ko sem bil na ortopanu v Ljubljani. Gospod z masko, z vizirjem in za pleksi steklom tudi ni želel sneti maske, da bi mu lahko prebral iz ustnic, kaj želi oz. kaj me sprašuje. Kljub moji večkratni razlagi in prošnji, da naj sname masko.

V obeh primerih gre za farmacevtsko in zdravstveno izobraženi osebi, toda žal, nobena od njih ne premore več sočutja, človečnosti in zdrave kmečke pameti. V zdravstvu očitno vlada nek sindrom blokirane kmečke pameti in ta sindrom je tako trdovraten, da zanj ne pomaga nobeno cepivo, nobena maska, noben vizir in nobena druga zaščita.

O tem, s kakšnimi težavami se zaradi uporabe mask in posledično nezmožnosti brati sogovorniku iz ustnic srečujemo gluhi in naglušni, sem že lansko leto pisal na mojem blogu in sicer v zapisu Pravice gluhih in naglušnih v času nošenja mask. Nisem mogel biti tiho, saj gre za osnovno človekovo pravico do komunikacije, zato sem pisal tudi Varuhu človekovih pravic, ki mi je po več kot dveh mesecih le odgovoril in njegov odgovor si lahko preberete v malo prej omenjenemu zapisu.

Vse bolj se mi dozdeva, da je tale plandemija test. Test, ki pokaže ali si sploh še človek in če premoreš srčnost, sočutje in človeškost. Žalostno, a resnično, le kam smo prišli v manj kot dveh letih …