Odprto pismo Vladi RS proti obveznemu cepljenju za COVID-19
Objavljamo odprto pismo Vladi RS, ki so ga napisali dr. Tomaž Mastnak, prof. dr. Gregor Radonjič, Srečko Šorli, izr. prof. dr. Andraž Teršek in prof. dr. Boštjan M. Zupančič. Pismo je bilo prvič objavljeno 26. 12. 2021.
Predsednica Evropske komisije Ursula van der Leyen je nedavno pozvala vlade držav članic Evropske unije, naj “razmislijo” o uvedbi obveznega cepljenja proti kovidu-19. Prepričani smo, da strokovno in znanstveno utemeljen ter politično in moralno odgovoren razmislek narekuje zavrnitev te pobude. Zato od vlade RS pričakujemo in jo pozivamo, da skladno z našo ustavno ureditvijo in mednarodnim pravnim redom ter v skrbi za dobro prebivalstva naše države zavrne pobude za uvedbo obveznega cepljenja proti kovidu-19.
Cepljenje je načeloma lahko pravno določeno kot obvezno, a le v primeru, da so bila cepiva razvita po ustaljenih medicinsko znanstvenih kriterijih za prava cepiva, ter v skladu z veljavnim pravom, vzpostavljenimi znanstvenimi procedurami in pogoji ter zahtevami medicinske etike in deontologije. Za kovidna cepiva ni mogoče neizpodbitno dokazati, da izpolnjujejo vse te znanstvene in pravne (pred)pogoje.
Sodna veja oblasti bi že zdavnaj morala odgovoriti na sila pomembno pravno vprašanje, če se cepiva za covid-19 sploh smejo uporabljati. Ta cepiva so po medicinskem in pravnem statusu še vedno le eksperimentalna in so dobila zgolj začasno dovoljenje za rabo v Evropski uniji (na splošno gre za uporabo izven okvira dovoljenja za promet, t.i. »off-label«). Tudi po uradnem pojasnilu JAZMP ne na območju RS ne na celotnem območju EU trenutno ne obstaja cepivo za covid-19, ki bi imelo standardno dovoljenje za uporabo. Na spletišču NIJZ pa je še vedno mogoče najti izjavo, ki so jo ljudem ponudili pred cepljenjem, v kateri je zapisan tudi stavek »3. odmerek mRNA cepiva proti covid zaenkrat ni registriran za uporabo.”
Po sodbi ESČP (Vavrička proti Češki, 2020) se cepljenje lahko uzakoni kot obvezno in se tudi predpišejo sorazmerne kazni za odklonitev cepljenja, toda le pod pogojem, da so izpolnjeni vsi pravni in znanstveni pogoji glede nujnosti, varnosti in učinkovitosti cepljenja in če so cepiva namenjena posebej nevarnim prenosljivim boleznim, ki imajo visoko smrtnost. Izkušnje slabega leta cepljenja proti kovidu kažejo, da cepiva niso varna in da je njihova učinkovitost omejena.
Medtem ko v določenih primerih lajšajo posameznikom virulentnost bolezni, ne ščitijo skupnosti, ker ne preprečujejo niti okužb niti prenašanja okužb. Poleg tega kovid-19 dokazano in neizpodbitno ni posebej nevarna prenosljiva bolezen, četudi je bila v prvo skupino najnevarnejših prenosljivih bolezni uvrščena že spomladi 2020 –vendar zgolj s sklepom vlade, ne z zakonom. Za to kvalifikacijo ni prepričljivih in nujno potrebnih medicinsko znanstvenih razlogov. Globalno je stopnja smrtnosti pri okužbah s kovidom-19 0,15%, za populacijo, mlajšo od 70 let, trikrat manjša in za populacijo do 45 let še znatno manjša.
Mednarodno, skupno evropsko in slovensko pravo ne dovoljuje diskriminacije na temelju sleherne osebne okoliščine, vprašanje cepljenosti pa je pravno relevantna osebna okoliščina. Mednarodno pravo – zlasti Nürenberški kodeks, Helsinška deklaracija in Oviedska konvencija – in Ustava RS ne dovoljujeta ne preizkusov na ljudeh, kar predmetno cepljenje de facto je, ne prisile v medicinske posege. Cepljenje je tudi po sodbi ESČP (v primeru Solomakhin proti Ukrajini, 2012) zelo invaziven in nadvse resen medicinski poseg v fizično in moralno integriteto posameznika, ki ima lahko za posledico tudi njegovo smrt, zato pravo vsakemu posamezniku zagotavlja varstvo njegovih pravic in interesov glede medicinskih posegov. Tudi Ženevska deklaracija Svetovnega zdravniškega združenja kategorično prepoveduje uporabo medicinske vednosti za kršitev človekovih pravic in svoboščin.
Ljudje, ki se cepijo, imajo še vedno status »prostovoljcev.« Na ta način se oblast in proizvajalci cepiv poskušajo izogniti pravni odgovornosti za škodljive posledice cepljenja. V Sloveniji se je po pričevanju ljudi in nekaterih medijev pred cepljenjem celo ponudilo v podpis zgoraj omenjeno izjavo, da prevzemajo odgovornost za morebitne škodljive stranske učinke ‘cepiv’ (zaključuje jo stavek: »Izjavljam, da se uporaba cepiva izven okvira dovoljenja za promet opravi na mojo željo in s podpisom na tem obrazcu podajam soglasje za tako cepljenje ter sprejemam odgovornost za svojo odločitev”). Tako ravnanje zaznamuje utemeljen sum storitve kaznivega dejanja.
Kvalificirana večina slovenske javnosti morda ni dovolj poučena o tem, da se cepljenje povsod in vselej ne izvaja v skladu z medicinsko deontologijo, zakonodajo (zlasti ZPPac) in jasnimi navodili samih proizvajalcev cepiv. Pri tem mislimo zlasti na natančno zdravniško in predhodno analizo zdravstvenega stanja posameznika, odgovorno izvrševanje natančne pojasnilne dolžnosti medicinskega osebja, ki izvaja cepljenje, zlasti glede poteka, možnosti, možnih stranskih učinkov in učinkovitosti cepljenja, posebej in natančno predpisani način ravnanja s cepivom pred cepljenjem in prisotnost zdravnika, ki takoj po cepljenju natančno pregleda posameznika. Uveljavljena praksa cepljenja prepogosto poteka celo kot »drive-in« cepljenje, h kateremu so v dneh pred Božičem intenzivno in vsiljivo pozivali javna oblast in v medijih nastopajoči predstavniki zdravniške stroke. Praksa cepljenja, ki ne ustreza deontologiji, zakonodaji in navodilom za ravnanje, ponuja dobre razloge za utemeljen sum storitve hudega kaznivega dejanja.
Neposredno ali posredno siljenje ljudi v cepljenje, še bolj pa morebitna uradna uvedba obveznega cepljenja proti kovidu-19, so v očitnem in hudem nasprotju z mednarodnim pravom, ustavnim redom RS, medicinsko etiko in deontologijo, univerzalno moralo ter občim dobrim prebivalcev naše države.
