Ocene

Mnogo je stvari, ki me ob misli na trenutni šolski sistem spravljajo v frustracijo, celo občasni obup. A ena izmed večjih so ocene.

Kaj sploh povedo ocene o otroku?

Spomnim se časa, ko sem delala v OŠ Lila in še nismo imeli akreditacije. Naši otroci so bili formalno šolajoči na domu in so ob koncu šolskega leta opravljali izpite v državni šoli. Eno izmed učenk sem spremljala na izpitih, zato sem videla, kako je pridobila končne ocene. Pregledali so standarde in ocenili, ali jo smejo spustiti v naslednji razred ali ne.

Učiteljici sta bili sicer prijazni, a vendar – kaj sta sploh izvedeli o tej deklici? Sta vedeli, kaj vse so sporočali odtenki njenega pogleda? Sama sem samo po lesku njenih oči točno vedela, kdaj je pripravljena na učenje, kdaj pa je ne bo dosegla niti ena moja beseda in kdaj bo ušpičila eno izmed svojih iskrivih domislic. Sta poznali njeno neskončno polje domišljije ter pripovedi, ki nam jih je predajala skozi risbe? Z njimi nam je jemala dih in zbujala čudenje! Sta poznali njeno brezmejno ljubezen, s katero nas je obsipala vsak dan znova? Sta poznali njeno življenjsko zgodbo, pred katero bi se ji vsak lahko priklonil in snel klobuk v znak spoštovanja?

Ne, vedeli sta, ali pozna vse črke in ali jih zna povezovati v besede. S številko sta ocenili, ali to veščino izvaja dovolj hitro in ob pravem času. Vedeli sta, ali na drugi strani enačaja zapiše pravi rezultat. Ti dve oceni sta pričali o deklici v letu prvega razreda.

Grenkoba me prevzame, ko pomislim na ocene. Ena številka, ki človeku da občutek uspeha ali neuspeha. Ena številka, ki ustvarja njegovo samopodobo. Ena številka, ki lahko ubije ves zanos spoznavanja življenja in sebe znotraj njega. Ena številka, ki jo poda nekdo, ki ni jaz, jaz pa se z njo poistovetim.

Ljudje v mlinu šolskega sistema ponotranjimo prepričanje, da smo vselej podvrženi ocenjevanju zunanje avtoritete. Ves svoj vrednostni sistem zgradimo na videnjih nekoga, ki nima niti najmanjše veze z mojim notranjim svetom. Življenje se začne ravnati po tem, kaj poreče nekdo drug o enem malem drobcu moje biti, ki ga šolski sistem smatra za vrednega opazovanja in ocenjevanja. O, kakšen nesmisel, kakšna zloraba človeka!

V teh dneh sem naletela na debate državnih učiteljev, da učenci manjkajo na preverjanjih in jih tako ne morejo oceniti. Kakšen gnev se je zgodil med učitelji! Kakšen pogrom nad učenci in njihovimi neodgovornimi starši! A niti najmanjšega dvoma o sistemu, ki srka življenje iz človekovega duha.

Le kdaj se bomo prebudili? Le kdaj se bomo vrnili nazaj v življenje?

• Avtorica članka: Sara Aranel