Planirano in programirano zastarevanje
Spodnji dokumentarni film je zelo poučen in vreden ogleda. Zgodba se začne z Marcusom iz Barcelone, ki dela v nekem podjetju in med tiskanjem mu tiskalnik sporoči, da en del ne dela. Proizvajalec mu preko sporočila na zaslonu priporoča, da naj obišče center za tehnično podporo.
Marcus odnese tiskalnik na servis, kjer mu tehnik pove, da ga bo popravilo stalo 15,00 € + DDV, hkrati pa izve, da je za njegov tiskalnik težko najti rezervne dele in da se ga ne splača popravljati, saj lahko popravilo stane tudi 110 – 120 €, novi tiskalnik pa stane le 39,00 €.
Serviser mu svetuje, da naj si rajši kupi nov tiskalnik … Marcus odide s tiskalnikom upajoč, da bo našel kakšno drugo rešitev za popravilo tiskalnika.
Nato se zgodba nadaljuje v Livermoorski gasilski postaji (ZDA) s proslavo žarnici, ki neprestano gori že od leta 1901, se pravi že več kot 100 let. S pomočjo zgodbe o žarnici spoznamo kako so proizvajalci žarnic že v 20-tih letih prejšnjega stoletja imeli kartelni dogovor, da se življenjska doba žarnice programira in »omeji« na 1.000 ur. Mimogrede, nekateri proizvajalci so že takrat izumil in prodajali žarnice, ki so svetile vsaj 2.500 ur.
O tem kartelnem dogovoru obstaja tudi dokument v katerem je sledeči tekst: »Prepoveduje se proizvajati, reklamirati žarnice, katerim se garantira rok trajanja več kot 1.000 ur.« To je bilo leta 1926! Zaradi tega so bila podjetja prisiljena najti način za izdelavo manj kvalitetnih žarnic.
Proizvajalec, ki se ni držal tega dogovora o dolžini trajanja žarnice, je bil denarno kaznovan. Na ta način so v samo dveh letih znižali rok trajanja žarnic z 2.500 ur na manj kot 1.500 ur. Do leta 1940 se je ta meja roka trajanja standardne žarnice še znižala – na vsega 1.000 ur.
V naslednjih letih je bilo patentiranih še mnogo žarnic, ki imajo rok trajanja več kot 2.500 ur. Obstaja celo patent za žarnico, ki je trajala 100.000 ur, vendar pa se nobena od njih ni pojavila na tržišču. »Phoebus« oz. kartelno združenje za rok trajanja žarnic, seveda uradno nikoli ni obstajalo.
Kasneje se zopet vrnemo k Markusu, ki s svojim raziskovanjem preko interneta najde človeka, ki mu pomaga popraviti tiskalnik. Med tem svojim raziskovanjem tudi ugotovi, da je v njegovem tiskalniku vdelan čip, šteje tiskane strani in ki po 18.000 natisnjenih straneh oz. 5-ih letih enostavno povzroči, da tiskalnik neha delati, ko je doseženo vnaprej programirano število natisnjenih strani.
Ob tem se vprašamo, če so morda takšni čipi vdelani v vse elektro-tehnične proizvode (računalnik, LCD televizor, mobilni telefon, štedilnik, avto …).
Izvemo tudi DuPontovo zgodbo o najlonu (ženske nogavice) ter kako so bile sprva čvrste in se niso »trgale« kot je običaj pri sodobnih nogavicah. Problem pri teh prvih DuPontovih »najlonkah« pa je bil v tem, da so bil »preveč« trajne, kar je povzročilo, da je bil obseg proizvodnje premajhen. »Z vrha« podjetja je prišla v projektni oddelek naloga oz. ukaz, da je potrebno iznajti vlakno, ki bo manj obstojno, tako da nogavice ne bodo trajale tako dolgo.
Zelo zanimiva je tudi zgodba o hladilniku iz bivše NDR (Nemška demokratična republika), ki je neprekinjeno delal 24 let in kateremu nikoli ni bilo potrebno menjati žarnice. Hm … kaj pa današnji »ultra« moderni hladilniki?
Seveda pa ne smemo tudi mimo zgodbe o IPodu. Fant iz dokumentarnega filma pove, da je vložil zadnjih 500 USD, ki jih je imel v nakup IPoda in da mu je čez osem mesec baterija nehala delovati. V skladu z navodili so temu fantu na servisu oz. tehnični podpori svetovali, da naj kupi novi IPod. Dejali so mu, da Apple ne prodaja novih baterij za IPod.
Na podlagi te izkušnje je fant skupaj s svojim bratom naredil »klip«: »IPod-ova baterija traja samo 18 mesecev in se ne da zamenjati.« Kasneje pa je bila s pomočjo odvetnice sprožena tudi tožba na sodišču. Z raziskavo so tudi ugotovili, da je rok trajanja teh baterij namerno omejen. Po nekaj mesecih razprave sta obe strani dosegli dogovor in Apple je ustanovil službo za menjavo baterije in povečal garancijo na dve leti.
Kam gredo vsi ti »planirano zastareli proizvodi«? Izvozijo jih v dežele tretjega sveta, kot je npr. Gana. Kaj se zgodi tam in do kakšnega onesnaženja pride – žalostni epilog sodobne »hiper-potrošnje« in tudi Applove »ekologije« si lahko ogledate v dokumentarnem filmu.
Spet se vrnemo k Marcusu, ki poskuša preko interneta najti informacije kako naj »podaljša« življenjsko dobo svojega tiskalnika. Na neki ruski spletni strani najde programerja, ki brezplačno deli program, ki omogoča uporabniku da reprogramira čip.
Nato izvemo tudi zgodbo Warnerja Philipsa (potomca znamenite »žarničarske« družine Philips), ki je izdelal LED žarnico, ki traja 25 let. Na koncu se zopet vrnemo k Marcusu, ki si pomočjo brezplačnega ruskega programa uspe izničiti čip štetja strani in njegov tiskalnik takoj »oživi«.
In še kratek epilog – Marsikatero podjetje, ki je v preteklosti delalo »preveč kvalitetne proizvode« je propadlo, ker ni bilo več novega povpraševanja, ker so potrošnikom obstoječi proizvodi povsem dobro služili. Sicer pa, kar sami primerjajte kvaliteto npr. vaše majice, hlač ali srajce danes ali pa pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Razlika v kvaliteti in času trajanja uporabe je očitna, kajne? 😉
