Propaganda

Izraz propaganda prihaja iz Vatikanske kongregacije za širjenje vere. Gre za propagiranje vere v smislu pridobivanja ljudi, da se pridružijo cerkvi.. Da postanejo verniki cerkve. »To propagate« v angleščini pomeni razmnoževanje v enakem smislu, kot razmnoževanje rastlin. Nekaj pridelati. Torej je prvotni smisel propagande pridelati organsko spremembo v družbi.

Propaganda je bila v zgodovini sprejeta kot izraz za vrste komunikacije, ki se zgodijo zlasti v vojnem času. V glavnem se nanaša na komunikacijo, na plakate, politične govore ali komunikacijo preko medijev. Ko so ljudje v 19. stoletju govorili o organiziranju propagande so mislili na skupino ljudi, ki bo spremenila družbo. Gre za poskus organiziranja vedenja v nasprotju s spremembo mišljenja. Zato pogosto slišite frazo »srca in misli« v zvezi s propagando ali drugimi podobnimi izrazi. In dejansko gre za vpletenost misli in čustev. Vendar pa gre tudi za organiziranje vedenja v svetu v interesu tistih, ki so propagandisti.

Propaganda je organizirana prepričevalna komunikacija, ki je na neki stopnji postala manipulativna. Ne gre za prepričevanje ljudi ali pridobivanja ljudi, ki se z vami strinjajo. Dejansko gre za manipuliranje z ljudmi. Zato se propaganda v tem primeru definira kot poskus zavajanja, spodbujanja ali prisile ljudi, da bi ljudje mislili na stvari, na katere sicer ne bi mislili. TO JE PROCES BREZ SOGLASJA.

Izraz propaganda se je začel uporabljati v vojnem času, zlasti v prvi svetovni vojni. Na slab glas pa je prišel v obdobju 1914-1918. Zlasti zaradi grozljivih zgodb o Nemcih, ki so pomagali pripeljati Britance in Američane v prvo svetovno vojno. Posledica je bila, da je veliko ljudi, ki so videli moč propagande zaključilo, da spremeni mišljenje in organizira vedenje. Odločili so se, da je propaganda preveč sporen izraz in da je potrebno poiskati drugega.

Oče te dejavnosti, Edward Barneys, se je domislil novega izraza: Public Relations ali Odnosi z javnostjo.

PR je začel nadomeščati propagando v 20 letih 20. stoletja, še posebej po 2. svetovno vojni.

In ponovno se je zgodilo isto…. Ko so ljudje začeli razumeti PR, so začeli postajati skeptični. Od takrat naprej nenehno poskušajo spremeniti izraz, ki se prvotno imenuje propaganda. Kajti vedno pride na slab glas. Prišlo je do cele serije nadomestnih izrazov: psihološke operacije, psihološka vojna, strateška komunikacija, informacijska vojna, trženje, oglaševanje,…. Vsi se nanašajo na možnost širjenja idej in vedenja v družbi.

V videu je opisan primer manipulacije iz leta 2002. Takrat je Britanska vlada izdala Dosje o Iraškem orožju za množično uničenje (Septembrski dosje), ki je nastal pred vojno v Iraku. Robinson navaja, da v tem dosjeju Britanska vlada ni lagala. Vendar pa je še zmeraj zavajala s prevaro, ki je temeljila na pretiravanju in namernem izpuščanju informacij.

Zgodnja verzija septembrskega dosjeja je bil namreč dokument, ki je poznan kot prispevek 4 držav, ki je obravnaval S. Korejo, Irak, Iran in Libijo. V njem so vse države obravnavali z vidika grožnje, ki naj bi jo predstavljale zaradi njihovih programov za izdelavo orožja za množično uničenje (Four country paper).

Potem pa se je pojavila razprava, ki pravi, da je problem v tem dokumentu, da Irak predstavlja še najmanjšo grožnjo. Torej, če poskušamo mobilizirati mnenje, da bi podprli vojaško akcijo proti Iraku, potem so tri države v tem dokumentu preveč. Zato je John Scarlett, predsednik skupnega obveščevalnega odbora, ki je bil tudi nadzornik dosjeja, v e-mailu zapisal, da bi morala vlada razmisliti o odstranitvi teh držav iz dosjeja. S tem bi zakrili dejstvo, da Irak ne predstavlja nobene grožnje. Kar je zelo dober primer OPUSTITVE.

Torej, ne želimo, da javnost izve za te druge države. Kajti v tem primeru bo postavila povsem logično vprašanje da, če smo tako zelo zaskrbljeni zaradi orožja, zakaj napadamo Irak? Druge države imajo glede na podatke obveščevalne službe veliko večjo zmogljivost izdelave orožja. Jedro tega dokumenta je postalo znano kot Poročilo X, ki vsebuje podatke drugih obveščevalnih služb, kjer trdijo, da »poznajo nekoga, ki ima informacijo, da Irak v tem trenutku pospešeno proizvaja kemično in biološko orožje«.

In ta oseba bo predložila dokaze v treh tednih. Poročilo X se je pojavilo teden dni pred objavo Dosjeja. Ljudje, ki so ustvarili ta dosje so to uporabili, da bi pridobili obveščevalne podatke, ki so govorili, da samo mislimo, da obstaja možnost, vendar tega ne moremo zanesljivo trditi. Vendar pa so bili ti podatki s šibko zanesljivostjo zbrani in uporabljeni zato, da so lahko spremenili Dosje z zelo jasno navedbo, da Irak v tem trenutku proizvaja kemično in biološko orožje.

V tem primeru gre za PRETIRAVANJE, da bi spremenili celotno obveščevalno sliko in bi bil Dosje bolj prepričljiv. In, da bi grožnjo iz možne prihodnje grožnje, kar je v resnici govorila obveščevalna služba, spremenili v neposredno grožnjo s katero bi lahko Vlada zatrdila, da je potrebno TAKOJŠNJE UKREPANJE.

EDEN OD NAČINOV KOMUNIKACIJE BREZ SOGLASJA je uporaba PREVARE. Ljudje ne sprejemajo premišljenih odločitev, ker so jim lagali. Drugi način pa je PRISILA. Zelo jasen primer tega je vključenost zahodnih držav v invazije in vojaške operacije (npr. Invazija na Irak leta 1990-1 in ponovno 2003). ZDA in GB sta v tem primeru odmetavala med lokalno prebivalstvo letake z naslednjimi vsebinami: »Kmalu bomo bombardirali to področje. Postali boste tarča tega bombardiranja, če se ne umaknete s tega področja. Če mirno odidete, vam bomo prizanesli.«

V tem primeru gre za PRISILNO PROPAGANDO, ker je pomen teh letakov, da prepričajo ljudi, da se predajo. Podprto je z zelo resnično grožnjo vojaške sile, ki ljudi prepričuje, da se predajo. Tega dela ne opravlja le propagandno sporočilo. Obstaja tudi verodostojna napotitev ameriške vojaške sile. Gre za obliko prisile.

Robinson meni, da ko začnete teoretizirati propagando v smislu organizirane prepričljive komunikacije, vključite vse te različne načine organiziranja vedenja. Potencialno začnete opažati, kako razširjene so te dejavnosti. In postavljajo se vam nadvse resna vprašanja o stopnji soglasja, ki deluje v demokracijah. Še preden pridete do področja spodbujanja in prisile, že imate osnovano kulturo, ki sprejema prevaro, pretiravanje in opuščanje. To je že v prvi vrsti oblika prevare. Imate kulturo, ki to vidi kot naravno in sprejemljivo. Potem opazite, da se že dogaja široko razširjena prevara.

Če imate razširjeno prevaro, ki se dogaja v kontekstu demokracije, potem NIMATE PRISTNEGA SOGLASJA. IN VEDNO GRE ZA PROCES BREZ SOGLASJA. Ko tej mešanici dodate celoten obseg spodbujanja in prisile, se lahko proces nadaljuje. Potem je svet videti veliko manj konsenzualen in zelo nedemokratičen. To je glavni problem, ki podpira vse to.

• Avtorja: David Miller in Piers Robinson
• Vir: https://www.youtube.com/watch?v=yCY5dKsQ7Iw
• Prevod: Irena Z.
• Lektura: Desa J.